Vlivali so nam ponos biti Slovenec

Ukvarja se z vrtilnostjo zvezd. Upokojen je dvanajst let, vendar še vedno objavlja znanstvena dela v sodelovanju z znanstveniki po svetu. Ponosen je na starša in na svoje slovenstvo. Podrobno spremlja dogajanje v Sloveniji in je zelo zaskrbljen zaradi napačnega vodenja države. V Rovtah je bil trikrat glavni govornik ob dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov, leta 2015, 2019 in 2025. G. Zorec, kako je tekla vaša življenjska in poklicna pot? Rojeni ste bili torej v Argentini. Ljudsko šolo in gimnazijo sem opravil v Argentini, v Buenos Airesu. Hkrati sem obiskoval sobotno slovensko šolo in srednješolski tečaj, ki ga je ustanovil dr. Marko Kremžar. Univerzitetno izobrazbo sem pridobil v mestu La Plata, ki je administrativno mesto province Buenos Aires. Tam sem pridobil tri univerzitetne diplome, iz astronomije, fizike in matematike. Kratka leta profesionalnega dela na IAFE (Inštitutu za astronomijo in vesoljsko fiziko) na Univerzi v Buenos Airesu so bila posvečena proučevanju razvoja vrtilnosti zvezdnih komponent v binarnih sistemih, kot učinek medsebojnega prenosa mase. S francosko štipendijo sem potoval v Francijo in v Parizu najprej delal v laboratoriju Collège de France, nato sem uspel na razpisu za delovno mesto na CNRS (Državni center za znanstveno raziskovanje). Na francoski Univerzi Paris VII sem dobil državni doktorat (Thèse d'Etat) v fiziki na področju astrofizike. V doktoratu sem se ukvarjal s fizikalnimi lastnostmi zvezdnih masivnih hitrih vrtavk. Dobil sem še druge manjše doktorske nazive, enega tudi na Univerzi v Coloradu v ZDA. Zdaj sem upokojen že dvanajst let, vendar še vedno objavljam znanstvena dela v sodelovanju s francoskimi in drugimi znanstveniki po svetu. Objavil sem skoraj 400 znanstvenih razprav, ki so bile deležne že več kot 26.000 citatov. Predaval in učil sem v mnogih državah na skoraj vseh celinah in bil povabljen na ne-šteto predavanj na mednarodnih kongresih. Ali lahko podrobneje opišete svoje delo v astrofiziki? Ukvarjal sem se z vrtilnostjo zvezd. Najprej gre za posledico prenosa mase med komponentami v zvezdnih binarnih sistemih. To me je nato napeljalo na proučevanje vrtilnosti v ločenih, izoliranih zvezdah. Zanimivost tega področja je spreminjanje trajnosti evolucije zvezd ter posebnosti v njihovem notranjem ustroju. Hitro vrteče zvezde imajo nekatere lastnosti manj masivnih zvezd, med temi svetilnost. Vrtenje povzroči, da se zvezde na tečajih sploščajo in nekoliko sesujejo, na ekvatorju pa jih vrtilnost razmahne. S tem zvezda kaže različno porazdelitev svetilnosti, če jo gledamo v smeri tečajev ali ekvatorja. Notranji ustroj je velik fizikalni izziv zaradi mnogih neznanih pojavov, pri katerih učinkujejo dinamične nestabilnosti, ki jih povzročajo mešanje kemičnih snovi, magnetna polja, utripanja in prenos vrtilne količine. Iz kakšne družine izhajate? Oče Franc Zorec (1923–2015) je bil ponosen domobranec. Spominjal se je in nepretrgoma pričal o izredno težkih doživetjih, ki so ga doletela med drugo svetovno vojno zaradi okupatorjev in komunističnih kriminalcev, uzurpatorjev svobode in teptalcev človekovega dostojanstva v Sloveniji. Tudi mami, Mariji Kogovšek (1920–2012), ni bilo prizaneseno, saj ji je že pred vojno glavni krojač, komunist, pri katerem se je kot mlado dekle učila v Ljubljani, vcepil strah z napovedjo krvave usode za Rovte. Pri množičnem protikomunističnem zborovanju v Rovtah avgusta 1942, pri katerem so zbrani potrdili svojo katoliško vero, zvestobo slovenstvu, upanju v domovino in odločen upor proti komunizmu, je pripela šopek generalu Rupniku. Ta gesta je zanjo postala usodna, saj so jo partizani takoj po odhodu v begunstvo prišli iskat. Soimenjakinjo, starejšo gospo v Rovtah, pa so komunisti pomotoma dolgo časa nadlegovali z zaslišanji. Tudi narodne noše, ki jih je Marija Kogovšek naredila za dekleta v Rovtah, so partizani maščevalno razsekali. Mama se je s sestro Frančiško in bratom Milanom 5. maja 1945 podala na pot v begunstvo. Razen staršev se je z njimi na Koroško umaknilo skoraj celotno njihovo sorodstvo, od tam so odšli v Italijo. Mama je s seboj nosila šivalni stroj, ki je postal previdnostno orodje med begunci. Atova pota v tujino, ki so se končala z vkrcanjem v Trstu februarja ali marca 1946, pa si zaslužijo podrobnejši opis, saj je po vojni večkrat pogumno prekoračil slovensko mejo z namenom, da zbere podatke o novih razmerah v Sloveniji. Torej, kdo je bil vaš oče? Opišite, kaj je počel med vojno, o čem je pričeval po vojni v emigraciji? Ata se je rodil pri Šumljakovih v Dvoru pri Polhovem Gradcu, bil je četrti v družini šestih otrok. Zgodnja izguba staršev in sirotišnica na Viču mu nista postregli z mirnimi mladimi leti. Zaradi ekonomskih težav in vojnih razmer je moral zapustiti klasično gimnazijo. Podhranjenost in podstrešno zmrzovanje, ko je bil mizarski vajenec pri Primčevih na Šujici pri Dobrovi, sta mu pustila zdravstvene posledice, s katerimi se je boril vse življenje. Zgodnja navodila, nabrana na tečajih pri dobravskem kaplanu Mozetiču, da so nacisti, fašisti in komunisti iztrebek brezbožnega socializma, katerih nastop je vedno diktatura, so vplivala na mladeniča. O tem ni molčal in tako si je nabral nasprotnike, ki so spomladi 1942 streljali na njegovo ležišče v Primčevem hlevnem podstrešju. To je bila za ata prva preizkušnja s partizani, čeprav so bili neposredni sosedje. Prvi teden maja 1942 so partizani ata mobilizirali. Njegovi budni pozornosti ni ušel pogovor, da bodo partizani morili pri Prekovih in podobno pri Trnovčevih oziroma pri Ambrožiču v Gabrju. Za nekim napadom Italijanov si je ata zaslužil zaupanje in tako prišel do priložnosti, da je revolucionarjem ušel in obe družini obvestil o nesreči, ki jima je pretila. Nekaj desetletij kasneje je begunec Alojzij Ambrožič postal slovensko-kanadski kardinal v Torontu. Zapustitev partizanov je bila priložnost, da se je pridružil četnikom za boj proti komunizmu. Za poštenega človeka je bilo to logično. Poleti 1942 je inženir Martinjak atu svetoval, naj pristopi k vaški straži, ki je ravno nastopila v Šentjoštu nad Horjulom. Po grozodejstvih, ki so jih počeli partizani, je ata dobil dokončne dokaze, da komunistom ne gre za boj proti okupatorju, temveč za uničenje drugače mislečih sodržavljanov. Iz Šentjošta se je pomaknil v Rovte, kjer je spoznal dekle, ki je kasneje postalo moja mama. V Rovtah je Franc Kogovšek, glavar v Logatcu, ki je bil povezan z vodstvom Slovenske legije in Slovenske zaveze, proti koncu leta 1942 ata prepričal, naj na Zaplani stopi v specialno službo, protirevolucionarno ilegalo z operativnim imenom Kocelj, kot so ga mnogi še leta kasneje poznali v Argentini. Tako se je pripravil na pohod na Primorsko, ki je bila pod Italijani, da bi tam širil propagando v prid Jugoslavije in za nasprotovanje jugoslovanskim komunistom. Obenem pa je poročal Angležem in Američanom o stanju in premikih vojaških sil. Pred pohodom na Primorsko sredi marca 1943 je ata dočakal angleško letalo iz severne Afrike med Vrhom Sv. Treh Kraljev in Smrečjem, kamor so bili namenjeni trije padalci in tovor. Med temi padalci je bil telegrafist Tone Božnar, atov polhograjski sovaščan. Po navodilu dr. Mihe Kreka naj bi telegrafist Božnar poročal o tržaškem pristanišču, ladjedelstvu ter o letališčih v Trstu in Gorici. Božnarja so partizani ubili, ker so ga imeli za angleškega poročevalca. Oče je bil priča hudemu protinarodnemu delovanju komunistov. Na Dobrovi se je oče pridružil domobrancem. Takoj po pod-oficirskem tečaju v Mostah je pomagal pregnati Italijane iz Postojne, Prestranka, Št. Petra na Krasu (Pivke) in Ilirske Bistrice. Nato je opravil propagandni tečaj. V okviru nove službe je bil priča pogajanjem v Idriji med partizani in gestapovci, kjer so načrtovali sodelovanje in medsebojno pomoč na Primorskem. Nemci so ga zaprli v Reki, vendar jim je med premestitvijo v Trst ušel. Med umikom v Bologno so ga ponovno ujeli, tokrat je imel pri sebi zapiske o pogajanjih med Nemci in partizani. Zapisniki so bili namenjeni zaveznikom, s katerimi bi lahko delno pripomogli k razkrinkanju resničnega delovanja komunistov. Zaradi teh dokumentov so ga ponovno zaprli. Bil je oproščen smrtne kazni, takoj so ga poslali na fronto in od tam se je rešil k Američanom. Eno leto po končani vojni so ga poslali na ogled v Jugoslavijo. Na poti nazaj v Italijo je čez mejo prignal Milana Zajca, enega izmed redkih, ki so se rešili iz morišč v Kočevskem rogu. Takrat je že bil v stiku z vašo mamo? Pred odhodom v Argentino sta se starša poročila v južni Italiji, v Barletti. V prvih letih po vojni je v begunstvu vsakdanjost terjala od ata vse kaj drugega, kot da bi mu dala možnost, da bi končal študij in se posvetil advokaturi, diplomaciji ali podobnim dejavnostim, za katere je bil posebno nadarjen. Oprijel se je mizarskega poklica, v katerem se je izučil v preizkušanih mladostnih letih in ga spremenil v umetniško izražanje, ki mu je tudi globoko ležalo v srcu. Ata je bil aktiven član politične emigracije, njegovi spomini, objavljeni v raznih revijah in časopisih, so zdaj del medvojne zgodovine. Iz teh spominov in iz široke kulture, nabrane pri neutrudnem branju, je gradil jasne uvide sedanjosti in prihodnosti, s katerimi je do- prinašal zanimive predloge. Tako je nastala iniciativa o Sloveniji v svetu, ki sta jo naprej oblikovala dr. Marko Kremžar in pisatelj Zorko Simčič. Človek se lahko vpraša, kaj drži nekoga pokonci in mu kaže jasno pot, da ne skrene ... ... in mu daje pogum vsakokrat, ko je postavljen pred odločilna vprašanja in težke življenjske izzive. V pogovorih je vedno po-udarjal, da so mu bili močna opora sestre usmiljenke v sirotišnici, duhovniki in osebe z jasnimi gledanji v mladosti, pri katerih je doživel zaupanje v Božjo pravičnost, ljubezen in previdnost. Tako je bilo mogoče zgraditi neustrašenega, pogumnega in razumnega človeka. Za takega človeka težave niso ovira, ampak spodbuda za nov, premišljen in odločen korak. Tako prepričanje je zgradilo močno osebnost, človeka mirnega duha, ki je lahko odkrito pogledal vsakomur v oči. Vsak pa mu je lahko brezskrbno zaupal. Kakšen je vaš odnos do slovenske medvojne in povojne zgodovine? Zaradi vojne mi je bila ukradena Slovenija kot rojstna država. Izredno spoštovanje do Argentine, kjer sem preživel osemindvajset let, in do Francije, kjer prebivam že petdeset let, mi ni odvzelo občutka, da sem Slovenec, čeprav rojen in bivajoč v tujini. Kot ljubitelj zgodovinske resnice ne morem prenesti laži, s katero so Tito in njegovi kriminalni pajdaši osvojili oblast nad Jugoslavijo, in zato nad Slovenijo. Narodnoosvobodilni boj je bila samo krinka za nasilni prevzem oblasti z ropi in poboji sodržavljanov, ne pa okupatorjev. Okupacija je komunistom s kolaboracijami in veleizdajstvi služila pri načrtovanem prevzemu oblasti. Dejansko so nemške okupatorje iz Jugoslavije izgnali Rusi, nikakor pa Tito. Dejstva pa dodatno kažejo, da je Tito ubil neizmerno več sodržavljanov kot vsi okupatorji skupaj. Iz vašega govora v Rovtah avgusta letos smo videli, da podrobno spremljate dogajanje v Sloveniji. Mori me delovanje današnje slovenske vlade, ki z ukinitvijo Muzeja slovenske osamosvojitve izkazuje, da jo je sram slovenske države. Demografski razpad Slovenije, ki ga politika danes rešuje z migranti, povzroča, da se slovenska identiteta pospešeno izgublja. Vlada vzdržuje politični razkol s sovraštvom in izključevanji, s čimer narašča nevzdržna nestrpna skupnost. Pravosodje se je spremenilo v inkvizicijo drugače mislečih, namesto da bi spoštovalo svobodo besede in duha ter skrbelo za pravičnost. Z ukinitvijo dneva spomina na žrtve komunizma se vlada norčuje iz več kot 700 morišč in prepoveduje civilizacijski pokop ubitih. Zakon o javnem redu in miru razkriva hinavsko izkrivljanje zgodovine ter odpis od narodne skupnosti več desettisoče domobrancev in civilistov, ki so jih ubili komunisti. Moram reči, da je danes nekaj gnilega v državi slovenski, kar me nadvse žalosti, ker s temi postopki uničujejo državo Slovenijo, njeno zgodovino in tisočletno kulturo v prid zablojene levičarske laži, ideološkega primitivizma, perverznega levičarskega kapitalizma, istočasno pa nesposobna, neresna in skorumpirana vlada dopušča, da država propada moralno, kulturno in demografsko.

Vlivali so nam ponos biti Slovenec

Vlivali so nam ponos biti Slovenec

G. Zorec, kako je tekla vaša življenjska in poklicna pot? Rojeni ste bili torej v Argentini.

Izvorna koda se zrcali iz začetka

»Vsa upanja bodo izpolnjena!«

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.