Pred štiristoto obletnico smrti Primoža Trubarja je Drago Jančar napisal scenarij za nadaljevanko in film o njem. Vanj je uvrstil prizor, ki se dogaja na praznik Kristusovega vnebohoda. Verniki se zberejo pri bogoslužju, med katerim dvignejo kip vstalega Jezusa in ga skozi luknjo v cerkveni strehi potegnejo ven, da izgine osuplemu občestvu izpred oči. Običaj, ki je bil razširjen predvsem v srednji Evropi, v izrazito šolsko zasnovani nadaljevanki očitno služi kot ilustracija splošno razširjenega praznoverja med katoliškim prebivalstvom na Slovenskem v času Trubarjevega delovanja. Še dodatno naj bi tak občutek podkrepilo pobožno vzdihovanje ljubljanske tercijalke, ki se pozneje najbolj spravlja na reformatorja, vendar prešuštvuje s pekom, kadar ni ravno v cerkvi. A če je bil namen filmskih ustvarjalcev vzbuditi ob prizoru odpor do tovrstnega obredja, vsaj pri meni cilja niso dosegli. Ob vseh ogledih njihovega izdelka (in teh je bilo v skoraj štiridesetih letih veliko) sem se razkošne...