Ta čas, naš slovenski čas, pogosto naletim(o) na ljudi, ki počasi, a vztrajno polzijo v črnogledost glede prihodnosti. Zloveščih znamenj razgradnje tega, kar naj bi bilo zavarovano v temeljih svobodne nacije in je bilo s trudom (pa tudi molitvijo!) mnogih vzpostavljeno v času demokratizacije in osamosvajanja, je vedno več in že preveč. Pred našimi očmi se dogaja čudaški razplod tistih ravnanj in miselnosti, za katere smo upali, da so za zmeraj ostali onstran zidu, ki naj bi pred dobrimi tridesetimi leti postavil jasno in dokončno ločnico med nedemokratičnim in demokratičnim, med oblastnim samodrštvom in ustvarjalnim vzajemnim brušenjem različnih vizij o življenju nacionalnega občestva.

In dejansko: izvršna in večinska zakonodajna oblast, ki želi kot kača noge prikriti nesposobnost za reševanje vsakdanjih težav številnih skupin ljudi, mlati okoli sebe z ideološkimi gorjačami, obrambo proti takemu mlatenju pa kriče označuje za (kaznivo?) hujskaštvo. Istočasno kot »rešitev« n...