AfD v Saški-Anhalt sicer kljub prepričljivi zmagi ni osvojila absolutne večine, danes poroča STA: v 83-članskem deželnem parlamentu naj bi dobila 39 sedežev, za absolutno večino bi potrebovala še tri. Doslej vladajoča Krščansko-demokratska unija (CDU) je po začasnih izidih osvojila 17,2 odstotka glasov, kar je strankin najslabši rezultat na deželnih volitvah v Saški-Anhaltu doslej. Parlamentarni prag v tej vzhodnonemški zvezni deželi so prestopile še stranke Socialdemokrati (SPD/9,3 odstotke), Zeleni (8,9 odstotka) in Levica (8,6 odstotka glasov).

V nemški zvezni deželi Saška-Anhalt je stranka Alternativa za Nemčijo (AfD) na včerajšnjih volitvah dobila skoraj 44 odstotkov glasov. FOTO: Vatican Media

Manjšinska vlada ali nove volitve?

Večina strank v parlamentu Saške-Anhalta sodelovanje z AfD zavrača, zato po navedbah medijev obstaja tudi možnost, da bi stranka, ki odločno nasprotuje nezakonitim migrantom in nemški podpori Ukrajini, lahko poskušala sestaviti manjšinsko vlado. Če bodo poskusi oblikovanja vlade propadli, pa v zmagovalni stranki omenjajo možnost novih volitev.

Če bo vodenje vlade v Saški-Anhalt prevzela AfD, spominjajo pri STA, bo v Nemčiji prvič po drugi svetovni vojni na oblasti stranka, ki med svojimi prednostnimi nalogami izpostavlja izgon nezakonitih migrantov, napoveduje prepoved izobešanja mavričnih zastav v šolah in obvezno izobešanje nemške zastave. Poleg tega AfD nasprotuje finančni podpori Ukrajine in poziva k odpravi sankcij proti Rusiji, čeprav o teh vprašanjih ne odloča deželna vlada.

Stranka AfD, ustanovljena leta 2013, je s sinočnjo visoko podporo volivcev dobila dodatno spodbudo za svoje delo: priljubljena je predvsem na vzhodu Nemčije, njen vpliv pa narašča tudi na zahodu države, saj so Nemci vedno bolj nezadovoljni zaradi pešanja nekdaj izjemno uspešnega nemškega gospodarstva.

Po mnenju škofa Wilmerja AfD »napada temeljne krščanske vrednote in spodkopava demokratično obliko vladanja kot tako«.

Nemški škofje pred volitvami svarili pred AfD

Predsednik Nemške škofovske konference škof Heiner Wilmer je po navedbah številnih nemških medijev v dneh pred volitvami državljane Nemčije pozval k zrelosti in izbiri »po vesti«. Kljub pripombi, da Cerkev »ne želi in ne sme« dajati navodil, je izrecno dejal, naj svojega glasu ne namenijo »določeni stranki«. Po njegovih besedah namreč »desničarska populistična stranka napada temeljne vrednote in spodkopava demokratično državo«. Nadškof Berlina Heiner Koch pa je poudaril, da etnični nacionalizem ni združljiv s stališčem Cerkve.

Škof Wilmer je v pogovoru za Frankfurter Allgemeine Zeitung pojasnil, kako se kristjani zavzemajo za dobrodelnost in človekovo dostojanstvo, posebej za najbolj ranljive člane družbe: »Alternativa za to ne obstaja, ne v Nemčiji ne kjer koli drugje.« Po njegovih besedah »AfD napada te temeljne vrednote in spodkopava demokratično obliko vladanja kot tako«.

Po navedbah spletnega portala katholisch.de je škof Wilmer uspeh »desničarskih populistov« delno pripisal dejstvu, da ljudje čutijo, kako jih politiki iz uveljavljenih strank ne jemljejo resno. Volivci, posebej na podeželju, se po njegovih besedah počutijo zapostavljene, in preprosti odgovori na zapletene izzive, kot so vojne, podnebna kriza ter gospodarski pretresi, so zanje »zelo mamljivi«. Toda, je poudaril predsednik škofovske konference, »migranti niso nadloga«.

Večina strank v parlamentu Saške-Anhalta sodelovanje z zmagovalko volitev AfD zavrača. FOTO: Vatican Media

Kardinal Müller škofe opomnil glede »politične nevtralnosti«

Na izjave škofov pa se je odzval kardinal Gerhard Müller: kot je zapisal, »nekatere nejasne izjave nemških škofov v zvezi z zveznimi, državnimi in lokalnimi volitvami zahtevajo pojasnilo s teološkega vidika«.

Ker je Jezus apostolom in njihovim naslednikom v škofovskih in duhovniških službah naročil, »naj z močjo Svetega Duha oznanjajo evangelij Božje volje za zveličanje vseh ljudi …«, škofje »pod nobenim pogojem ne smejo uporabiti svoje duhovne avtoritete za dajanje prednosti ali nasprotovanje kateri koli posamezni politični stranki«.

Po mnenju kardinala Müllerja bi bila to »zloraba duhovne avtoritete v politične namene«. Z zgodovinskega stališča je vpliv škofov na oblast in politiko na račun njihove duhovne avtoritete »vedno zakrival resnično poslanstvo Cerkve: večno odrešenje in posredovanje vsakega človeka v neposredno osebno občestvo z Bogom«. Cerkev se ne ukvarja s politično močjo, tako nemški kardinal, temveč z Božjo milostjo in resnico.

Poleg tega je Cerkev »zagovornica interesov človeštva«, kot so mir, družbena pravičnost in človekovo dostojanstvo, in »ti interesi segajo onkraj razloga za obstoj posameznih držav«. Cerkev mora jasno povedati, da smo kot človeštvo ena družina narodov in da je vsak posameznik ustvarjen po Božji podobi«.

Na demokratičnih volitvah ima vsak katoličan pravico oddati svoj glas za stranko, za katero meni, da je bolje opremljena za reševanje problemov države kot druge stranke, pod pogojem, da se demokratično izvoljena vlada ne zateka k nemoralnim sredstvom ali se ne spogleduje z njimi.

»Tudi obtožba Cerkve«

Zato Cerkev na podlagi Božjega razodetja v Jezusu Kristusu v osnovi zavrača kakršno koli razvrščanje ljudi v stan, razred, kaste in rase, je zapisal kardinal Müller, kajti »obtoževanje ene same stranke in njenih volivcev, da podpirajo rasistično ideologijo, je nedokazana trditev«. Po njegovem mnenju je »težko, če ne celo nemogoče razumeti, da bi milijoni naših nemških rojakov sprejeli tako noro ideologijo, ki očitno krši naravni moralni zakon in krščansko razumevanje človeštva«. Če bi bilo to res, razmišlja kardinal, »bi bila to tudi obtožba Cerkve, tako družin in župnij kot celotne verske vzgoje, ker je hudo zatajila pri svojem duhovnem poslanstvu oblikovanja vesti«.

Od katoliškega škofa se pričakuje, da dobro pozna cerkveni nauk in da ga zna tudi pravilno predstaviti. Katoliška Cerkev ima v svojem učiteljstvu sicer pravico in dolžnost povedati posameznemu verniku, da je njegovo odrešenje ogroženo, če zanika bistvene resnice razodete vere ali resno krši Božje zapovedi, toda ta duhovna avtoriteta »se ne razteza na volilno vedenje tistih katoliških državljanov, ki se zgolj razlikujejo od strankarskih političnih preferenc drugega katoličana«. Tudi škof, ki služi kot njihov pastir in duhovni vodnik, je »enakopraven državljan na področju politike in svobodnih volitev«.

»Na demokratičnih volitvah ima vsak katoličan pravico oddati svoj glas za stranko, za katero meni, da je bolje opremljena za reševanje problemov države kot druge stranke, pod pogojem, da se demokratično izvoljena vlada ne zateka k nemoralnim sredstvom ali se ne spogleduje z njimi,« je v svojem razmišljanju zapisal kardinal Müller, ki je prepričan, da škof Katoliške Cerkve »ne sme nikoli ogroziti večnega odrešenja tistih katoličanov, ki ne volijo tako, kot bi si želel«.