Ko sem spremljala umirajočega sina Rožleta, starega skoraj 12 let, ki mu je zadnji rakav tumor razžiral obraz, je bil to zame milosten čas. Čas, ko si nihče v naši družini ni želel, da bi Rožle umrl. Čas slovesa, ko smo morali nekako sprejeti, da se bo to zagotovo enkrat zgodilo. Ko spremljaš umirajočega, prejmeš največje milosti ravno ti. Ta izkušnja te najbolj spremeni v dojemanju dragocenosti življenja.

Če bi mojemu sinu ponudili evtanazijo, bi si vse življenje očitala in se krivila, da so mu bili tisti zadnji milostni trenutki slovesa nasilno odvzeti in da sem »ubila« lastnega sina, ki si je želel živeti. Zagotovo bi tudi on občutil obžalovanje ob tem.

Ko neozdravljivo zboliš, bi dal vse, da bi ozdravel. Rožle si je močno želel živeti še naprej in mi je nekaj mesecev pred smrtjo rekel, da ni pošteno, da se mu to dogaja. Da ni »fer«, ker je on še tako mlad in si želi še prepotovati ves svet in si ogledati vse znamenitosti ter se še povzpeti na Machu Picchu.

Rožle je umrl v mojem nar...