Nedolgo tega je moja mama prinesla svojim vnukinjam in vnukom pokazat voščilnice, ki jih je za 8. marec dobila od vseh nas, petih njenih otrok. Zajeten kupček. Če prav računam, je prvo dobila okoli leta 1976, zadnjo verjetno okrog leta 1994. Tako nekako so si sledila naša prva šolska leta, ko je kurikulum še vključeval obvezno izdelavo voščilnice za mamice ob 8. marcu. No, zadnja leta je smela biti voščilnica tudi že za materinski dan.

Odkar pomnim, mama hrani te voščilnice v stari škatli od bonboniere, tisti z rdečo vrtnico na pokrovu. Kot najstniki smo se kdaj že malo norčevali iz nje: »Pa kaj še vedno šparaš to šaro!« Vmes so se odvila desetletja življenja, otroci smo odrasli in si ustvarili svoje družine, ona pa še vedno hrani tiste naše prve risarske umetnine, prve okorno zapisane črke, nedolžne izraze otroške ljubezni. Ob pogledu na tri generacije žensk, ki so si jih ob nedavnem obisku ogledovale, se jim smejale in jih občudovale, me je prešinilo, da so – najlepši spomenik materi...