Kot krik na pomoč k Bogu in skupnosti se dviga hebrejski glagol ẓāʽaq (gr. krázō/ boáō/ anaboáō). Vpitje, krik in dvig glasu so izraz strahu pred smrtno nevarnostjo Egipčanov (2 Mz 14,10), veselja ali žalosti glede na zaupanje Bogu (Iz 65,14), obžalovanja ob izgubi blagoslova (1 Mz 27,34) ter tudi izraz uničujočega besa množice (Apd 7,57). Glagol zaznamuje odnos z Bogom, ki ljudstvo vzgaja s preizkušnjami (2 Mz 15,25). Ljudstvo godrnja, da najprej Mojzes sam moledujoče vpije h Gospodu (2 Mz 17,4) in zatem tudi ljudstvo, ki ga Bog nenehno uslišuje (Ps 34,18). Glagol pa ima tudi družbeno dimenzijo, saj zaznamuje sklicanje zbora (1 Sam 19,17) in kot krik predstavlja način obvarovanja pred grehom (5 Mz 22,24) in izraza nedolžnosti (1 Mz 4,10). Odgovornost za sočloveka je Božjim služabnikom kot notranji imperativ brez dodatnega zunanjega vrišča (Iz 42,2), kakor sicer nastopajo demoni (Mz 8,29). Obenem pa k temu velja modrostni razmislek, da Gospod posluša vpitje reveža (5 Mz 15,7-9) in n...