Vprašanje škofu: H komu naj molim?
Vprašanje škofu: H komu naj molim?
Spoštovani Mihael, ob vašem vprašanju sem pomislil, kako hitro se lahko stvari, ki so na prvi pogled preproste, zakomplicirajo. Ko kristjani rečemo »molitev«, se nam sprva zdi vse jasno in preprosto, saj so nas že od malega učili moliti. Največ o molitvi odkrijemo v Svetem pismu. V Stari zavezi imamo ogromno molitev, celotno knjigo Psalmov. Tudi v Novi zavezi je veliko poudarkov o molitvi. Gotovo je najbolj jasno tisto navodilo, ki ga je dal Jezus sam, ko so ga učenci prosili, naj jih nauči moliti, kot so videli, da moli on sam. In naučil jih je očenaš (Lk 6,9-13).
Prav ta molitev nam daje najbolj osnovno navodilo, kako naj molimo; tudi zaporedje vsebine nam poda. Po vstajenju Jezus spodbuja, naj po njegovem vnebohodu prosijo Svetega Duha in jih bo navdihoval in vodil kot Cerkev v zgodovini. Z njim, Jezusom, pa so se tako pogovarjali. Najbolj splošno o molitvi pa je rečeno, naj neprenehoma molimo (1 Tes 5,17; Lk 18,1). Če vse te odtenke o molitvi povežemo, moramo najprej reči, da je molitev globoka notranja vez, živi odnos z Bogom. Da do takšnega trajnega odnosa pride in se ga ohranja, se je treba preko posameznih molitvenih obrazcev in prostih pogovorov obračati na Boga ob določenih trenutkih dneva, tedna, leta. In seveda ob priložnostnih, ko se kaj zgodi.
Molitev je globoka notranja vez, živi odnos z Bogom.
Iz tega razberemo, da nam ni bilo po razodetju rečeno, h kateri Božji osebi naj molimo. Torej lahko izberemo sami. Pomenljivo pa je, da verujemo, da so v Bogu tri osebe. Za osebo pa je značilno, da je sposobna odnosov, torej komunikacije z drugimi osebami. Tako se nam je Bog razodel in približal kot osebno bitje, da bi se mi lahko z njim povezali v pristnem osebnem odnosu. Ker pa verujemo tudi, da so vse tri osebe v Sveti Trojici v medsebojni ljubezni tako povezane, da so eno, v veri sprejemamo tudi, da ko se pogovarjamo v molitvi z eno, sta v odnos pritegnjeni nujno tudi drugi dve. Seveda gre za skrivnost, ki je ne moremo dojeti do konca z razumom, ampak jo sprejemamo v veri.
Torej h komu se v molitvi obračati? K tisti Božji osebi, ki nam je v dani situaciji najbližja; ali pa kar k vsem trem. V določenem trenutku človek morda bolj potrebuje Očetovo naročje, v katero lahko duhovno »zleze«. Drugič mu je bliže učlovečeni Bog, Jezus Kristus, ki se mu približa kot človek. Kdaj pa mu je bliže Sveti Duh, ker človek potrebuje navdihovanje v konkretnem dogajanju. V pomoč nam je lahko tudi primerjava z družino, saj smo Božji otroci; otrok se doma enkrat obrne na očeta, drugič na mamo, tretjič pa morda na brata sli sestro. Odvisno od okoliščin in potreb.
K tisti Božji osebi, ki nam je v dani situaciji najbližja; ali pa kar k vsem trem.
Glede molitev k Mariji in svetnikom pa naj rečem, da se prava molitev nikoli ne ustavi pri njih, marveč nas oni vedno vodijo k Bogu. Tudi oni ne uslišujejo naših molitev, ampak so le naši priprošnjiki pri Bogu za to, kar izpostavljamo v molitvi.
Na koncu vam, g. Mihael, svetujem, da v molitvi prisluhnete srcu, tam boste gotovo zaznali, s katero Božjo osebo želite trenutno »spregovoriti«; Marijo ali koga izmed svetnikov pa povabite, da vam pri tem pomaga.



