Papež Benedikt XVI. je pri avdienci leta 2010 izpostavil izredni pomen križa v evropski kulturi. »Tudi neverni lahko ob pogledu na križanega Jezusa poglobijo razumevanje za človekovo dostojanstvo in vrednost človeškega življenja,« je poudaril sveti oče. Križ je po njegovem mnenju obogatitev tudi za tiste ljudi, ki so se oddaljili od Cerkve.

O prvih kristjanih je Tertulijan zapisal, da so se pokrižali: »Pri vsakem koraku, ko gremo iz hiše ali ko pridemo nazaj, ko se oblačimo, obuvamo, ko jemo, ko luč prižigamo, ko hodimo spat, ko vstajamo: pri vsakem dejanju zaznamujemo čelo s križem.« Narediti križ pomeni, da naredimo znamenje, s katerim pokažemo svojo identiteto. To je izraz naše vere, tega, kar smo in komur pripadamo. To je tudi naša dolžnost: oznanjati »prilično in neprilično«. V sodobni sekularizirani družbi, kjer se hoče verovanje čimbolj getoizirati oziroma izriniti iz vsakdanjega življenja in pričevanja, smo kristjani še toliko bolj povabljeni, da ne zanemarimo svoje identitete ter na pristen in spoštljiv način pričujemo o »razlogih našega upanja«. In ker križ seže navzgor in objame vse, lahko tako tudi pokažemo, da križani in vstali Kristus objema vse – nas same, bližnje in tudi pokojnika, čeprav je bil neveren ali drugače veren. To je lahko naše nevsiljeno sporočilo vsem, ki nas opazijo, da smo naredili križ.

V sodobni sekularizirani družbi smo kristjani še toliko bolj povabljeni, da ne zanemarimo svoje identitete ter na pristen in spoštljiv način pričujemo o »razlogih našega upanja«.

Nekaj drugega pa je, če bi v času pogreba nevernih ali drugače vernih uporabili blagoslovljeno vodo, s katero blagoslovimo pokojnika, saj bi s tem jasno pokazali, da zastopamo ustanovo, ki pa na pogreb ni bila povabljena. Treba je namreč razlikovati med znamenji naše identitete in znamenji dejanj Cerkve. Če Cerkev ni bila povabljena, da opravi obred blagoslova, naj bo še tako preprost, nimamo pravice, da to opravimo iz lastne pietete. Podobno velja za bogoslužno obleko laika (alba), diakona ali duhovnika (alba in štola). Diakon ali duhovnik se lahko udeleži pogreba nevernega pokojnika z duhovniško srajco ali celo talarjem, ne sme pa tega storiti z liturgično obleko, npr. s štolo ali albo, saj bi tako zastopal službo Cerkve.

V zadnjih letih sem bil na enem civilnem pogrebu, potekal je v ožjem družinskem krogu. Ko se je pogrebno slovo že zaključilo, me je žena pokojnega prosila, če lahko blagoslovim žaro in grob, potem pa tudi, če lahko skupaj molimo. Ker sem tiho upal, da se bo to zgodilo, sem imel s sabo tako blagoslovljeno vodo kot tudi obrednik. Že pred nekaj leti pa sem bil prav tako na civilnem pogrebu, kjer me niso prosili za blagoslov, sem se pa po končanem pogrebu vrnil in blagoslovil grob in molil za rajnega, saj sem iz osebnega prijateljstva z njim vedel, da bi mu to veliko pomenilo.

Treba je razlikovati med znamenji naše identitete in znamenji dejanj Cerkve.

Treba je upoštevati okoliščine in spoštovati pokojnikove odločitve (želja po civilnem pogrebu) in odločitve njegovih bližnjih. V takšnih primerih lahko molitev in pieteto do pokojnika izrazimo na bolj oseben način, na primer, da ob bdenju pri pokojniku v tišini molimo, darujemo za svete maše in gremo predvsem k maši. Slovo od naših pokojnih je ob tem, ko molimo zanje, predvsem »dejanje živih«, sočutje in bližina sorodnikom, hkrati pa razmislek o tem, da je cilj naše zemeljske poti zveličanje, to, da smo ustvarjeni za večnost, oziroma, če v malo prirejeni obliki povzamemo Dostojevskega (Bratje Karamazovi), kako bomo »prav gotovo vstali, prav gotovo se bomo videli in veselo, radostno bomo pripovedovali drug drugemu vse, kar je bilo! In večno, vse življenje se bomo držali za roke! O, kako bo to lepo!«

Odgovor škofa Jamnika na vprašanje bralca ste lahko brali v tedniku Družina (44/2024).