Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Vprašanje škofu: Pridiga, nagovor ali homilija?

Za vas piše:
Stanislav Lipovšek
Objava: 13. 01. 2024 / 13:12
Oznake: Duhovnost, Maša, Škof
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 13.01.2024 / 16:56
Ustavi predvajanje Nalaganje
Vprašanje škofu: Pridiga, nagovor ali homilija?
Na vprašanje odgovarja upokojeni celjski škof Stanislav Lipovšek. FOTO: Tatjana Splichal

Vprašanje škofu: Pridiga, nagovor ali homilija?

Bralec Marko sprašuje: »Kakšna je razlika med pridigo, nagovorom in homilijo? Uporabljajo se vse tri besede, ampak ali obstaja kakšna vsebinska razlika med njimi oziroma v katerih primerih se uporablja posamezno poimenovanje?«

Gospod Marko, hvala za vprašanje, s katerim odpirate področje, ki se ne dotika le krščanskega življenja, ampak posega tudi na svetno področje, ki tudi pozna mnogovrstne oblike povezovanja, informiranja in sporočanja s pomočjo govorjene besede. Mi ostanemo, razumljivo, na cerkvenem področju, saj se pridiga, nagovor in homilija uresničujejo prav pri oznanjevanju Božje besede in uresničevanju Božjega načrta odrešenja, ki je bistvena naloga in poslanstvo Cerkve.

V Pismu Hebrejcem beremo, da je »Bog velikokrat in na veliko načinov nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu« (Heb 1,1). To pomeni, da je Bog že globoko v Stari zavezi izbral govorjeno besedo za način, kako je človeškemu rodu sporočal svojo voljo in usmerjal pota človeške zgodovine.

Tudi Jezus je izbral to pot, ko je sam veliko hodil okrog in oznanjal evangelij, zbiral učence in tudi njih poslal v svet z naročilom, da gredo in učijo vse narode. Pri tem se je Jezus dobro zavedal, da naloga ne bo lahka in da bodo marsikje doživljali nasprotovanja in preganjanja, zato naročilu o poslanstvu oznanjevanja Jezus vedno dodaja varovalko in zagotovilo: »ne bojte se, jaz sem z vami vse dni do konca sveta«.

Tudi Jezus je izbral to pot, ko je sam veliko hodil okrog in oznanjal evangelij, zbiral učence in tudi njih poslal v svet z naročilom, da gredo in učijo vse narode.

To nasprotovanje in preganjanje so bridko občutili domala vsi glasniki evangelija, tudi apostoli, ki so umrli mučeniške smrti. Takšna nasprotovanja je na poseben način doživljal apostol Pavel na svojih misijonskih potovanjih, posebej v Atenah, kjer je na areopagu srčno govoril o Jezusu Kristusu in njegovem vstajenju, pa so mu Atenci rekli: »O tem bi te poslušali kdaj drugič« (Apd 17,32).

Zato ni čudno, da je v Prvem pismu Korinčanom zapisal: »Ker pa svet prek modrosti ni spoznal Boga v njegovi modrosti, je Bog po norosti oznanila sklenil rešiti tiste, ki verujejo« (1 Kor 1,21), kajti Božja modrost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi. V tem duhovnem okolju se tudi uresničujejo naše pridige, naši nagovori in tudi naše homilije.

Na prvi pogled med njimi niso velike razlike. Z besedo pridiga označujemo najbolj običajne nagovore pri sv. bogoslužju in pri drugih verskih srečanjih in pobožnostih. Vendar je med pridigami velika razlika, če je ta v skromni vaški cerkvici z malim številom vernikov ali pa v katedrali pri slovesnem bogoslužju in ob množični udeležbi vernikov. Je tudi razlika, če je čisto navaden delavnik ali če je veliki petek, pogreb, poroka ali pa polnočna maša božičnega praznika.

Med pridigami je velika razlika, če je ta v skromni vaški cerkvici z malim številom vernikov ali pa v katedrali pri slovesnem bogoslužju in ob množični udeležbi vernikov.

Z izrazom nagovor tudi označujemo eno izmed oblik oznanjevanja Božje besede, v nekoliko bolj omejenih in na konkretno občestvo prilagojenih okoliščinah. Podobno velja za homilijo. Izraz »homilija« izvira iz grškega »homileo«, kar naj bi pomenilo prijetno oznanjevanje, skorajda kramljanje. Sodobna pastorala zelo priporoča to zvrst oznanjevanja, ki se najbolj prilagodi vsakokratnemu občestvu tako v načinu obhajanja svetih skrivnosti kakor tudi ob upoštevanju števila ter bogoslužne pripravljenosti in odprtosti zbranega občestva.

Ob vseh teh mnogovrstnih oblikah pa je najvažnejša formacija vseh, ki so danes in bodo jutri glasniki Božje besede in nosilci dela odrešenja med »že in še ne« Božje odrešitvene zgodovine. Za to pripravo naj primerno poskrbi Teološka fakulteta in vse druge cerkvene ustanove, ki skrbijo za vzgojo in izobraževanje duhovnikov ter liturgičnih in pastoralnih sodelavcev.

Ob tem se spomnim znamenitega govora, ki ga je imel bl. škof A. M. Slomšek ob odprtju bogoslovja v Mariboru, ko je glede formacije bogoslovcev dejal, da morajo biti »pii et docti – pobožni in učeni«; to pomeni, da morajo biti trdno usidrani v Bogu in da morajo dobro poznati situacijo in vernike, kamor so poslani. Eno in drugo je aktualno v vseh časih, tudi danes. Menim, da v tej diagnozi bl. Slomška doslej še nihče ni prehitel.

Članek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (2/2024). 

Kupi v trgovini

Evangeliji
Sveto pismo
4,80€
Nalaganje
Nazaj na vrh