Vprašanja, ki si jih zastavljamo ob sprejemanju Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja – brez dileme lahko rečemo kar zakonu o evtanaziji –, so ena pomembnejših civilizacijskih vprašanj. Zahodnjakom se nam zdi samoumevna dediščina, ki smo jo prejeli in ki človekovo življenje postavlja v prostorje, ki je nad nami, ki presega naše materialno bivanje. Od tu govor o nedotakljivem dostojanstvu, o (enako)vrednosti vsakega človeka, ki ni subjektivna, ampak objektivna kategorija in človeku pripada, ne ker je podeljena od države ali verske skupnosti, ampak je neodvisna od vseh tuzemskih podeljevalcev vrednosti. Je razodeta Resnica v svet, kjer je postal ta postulat tako globoko vtkan v humus družbe, da si niti ne znamo predstavljati, da bi bilo lahko tudi drugače. Ne zgolj zaradi različnih osebnih pogledov, ampak predvsem zaradi različnih splošnih soglasij, ki usmerjajo tok različnih družb.

A dejstvo je, da je bilo v zgodovini drugače in da je tudi danes v nekaterih družbah drugač