Na to spominsko slovesnost smo se pripravljali s spravno molitvijo ob nedeljah, da bi s pomočjo Svetega Duha mogli čutiti globlje in videti dlje. Da bi med nami danes ne nastajale nove delitve, ampak bi se združeni trudili premagovati in sprejemati razlike, saj potujemo vsi proti istemu cilju, proti istemu Stvarniku in Odrešeniku.

Zato smo se na to nedeljo zbrali, da se v molitvi in tihoti srca zazremo v dogajanje pred osmimi desetletji – v tragedijo druge svetovne vojne, ki je zaznamovala človeštvo, naš narod, naše družine in naše kraje. Za pobitimi fanti in možmi je ostala velika praznina, ki je boleče zarezala v družine in celotno župnijo. Med vojno je življenje izgubilo 29 prebivalcev, kot partizani, mobiliziranci v nemško vojsko, vaški stražarji, pozneje domobranci in civilisti. Po uradno končani vojni pa so brez kakršnega koli sojenja kar 58 mladih fantov in mož iz naše župnije pomorili.

Niso jih samo kruto pobili, vzeli so jim tudi dobro ime. Še vedno, po 80. letih konca vojne, niso pokopani v blagoslovljeni zemlji. To je naš dolg do vseh, ki se ne morejo braniti. Zanje moramo dvigniti svoj glas in povedati našim mladim, da so bili to pošteni ljudje, pokončni kristjani, skrbni očetje in veliki domoljubi. Niso bili nikakršni izdajalci naroda, bali pa so se komunizma in so se mu uprli. Borili so se za materino besedo in očetov dom, za svobodno misel, za krščanske vrednote. Za te vrednote so trpeli in izkrvaveli.

Za vse žrtve vojne in za žrtve, ki so bile umorjene po vojni v naši župniji je daroval sv. mašo dr. Robert Petkovšek ob somaševanju našega duhovnega pomočnika Janeza Celarja. Da so naši mučenci odhajali v brezna z molitvijo v srcu, dokazujejo številne izkopane svetinjice, ki so jih imeli pri sebi do zadnjega. V največji smrtni grozi so molili in prosili kot sv. Štefan. Tudi on je v zadnjih izdihljajih prosil, naj Gospod rabljem ne prišteva tega greha in naj bo usmiljen tudi z njimi. Pri maši smo Bogu izročili vso našo zgodovino – ranjeno, a tudi polno upanja. Prosili smo za vse pobite in pomorjene tistega časa, za vse sorodnike, ki kljub veliki bolečini niso smeli žalovati, pa tudi za povzročitelje nasilja, ki so storili hude krivice in zločine. Prosili pa smo tudi za naš narod, da bi zmogel pogumno in pošteno soočenje z zgodovinsko resnico.

Po darovani sv. maši smo se zbrali pri farnih spominskih ploščah, kjer smo s kratkim kulturnim programom obeležili obletnico. Oba cerkvena pevska zbora pod vodstvom Maje Justin sta nas z odločno zapeto Zdravljico uvedla v program. Domačin Marko Žust, ki je predstavil vojno in povojno dogajanje v naši župniji, je povedal, kakšen davek je terjala druga svetovna vojna od nas. Da je kar nekaj domačij izgubilo po štiri, pet ali šest mladih življenj in to po vojni! Zaradi vojne morije se je v naši župniji zmanjšal delež prebivalcev za več kot 15 %, kar močno presega slovensko povprečje. In to so bili predvsem mladi fantje in možje. V kraju je zazijala velika praznina. Tudi župan naše občine Berto Menard je namenil nekaj besed zamolčanemu delu zgodovine in izrazil obžalovanje, da se stvari glede pokopa žrtev ne odvijajo tako kot bi se morale.

Osrednja govornica prireditve pa je bila Romana Bider. S svojo umirjeno in jasno besedo je v nas okrepila upanje v pravičnejši jutri. Trudi se zdraviti globoke rane, ki jih je v narodu povzročila državljanska vojna. Žrtve iz Macesnove Gorice, Hude jame in drugih 700 brezen počasi vstajajo. Obiskujemo brezna, gledamo stare fotografije, brskamo po arhivih, poslušamo pričevanja in na vse načine varujemo spomine na umorjene. Pogovarjamo se o njih, molimo zanje, darujemo svete maše zanje. In naši mučenci nas pri tem podpirajo. Da je svetlobe vedno več, da resnica prodira na plan počasi, a z močjo, v nas vzbuja upanje, da bo narod vstal iz teme.

Gimnazijec Vito Dolinar nam je s svojo pesmijo Domovini razkril svojo ljubezen do domovine in njenih prednikov.

Slovesnost smo zaključili s pesmijo skladatelja in duhovnika Lojzeta Mava Moja domovina, ki govori o družini, o lepoti naših krajev, o mladosti, o rodni zemlji. In o tem, kako vzbuditi zavest, da je domovina vrednota, za katero moraš včasih tudi kaj žrtvovati, da jo braniš. V nas prebudi zavest, da moramo mi spregovoriti za tiste, ki ne morejo več govoriti. Spregovoriti o resnici in zreti z vsem veseljem naprej, ker vemo, da bo vsak dan lepši, če bomo izhajali iz resnice.

Po prireditvi pa smo se še malo zadržali na prelepem hribu in ob kavi ter sladkem prigrizku pokramljali s sorodnikih in prijateljih.

Vsi vrhovski mučenci, prosite za nas!

Mučeniško umorjen duhovnik Janez Raztresen, prosi za nas!