»Vriskaj, hči síonska, vzklikaj, Izrael!« (Sof 3,14)

Vriskanje, vzklikanje in veseljačenje, ki so izraz človekovega egoističnega napuha in prezira, nimajo trajnega obstoja (Iz 16,10; Lk 16,19). Bog kot pravičen sodnik poskrbi, da prevzetni padejo in da vsak človek najde svoje pravo mesto, ki je ravno v slavljenju Boga (Raz 12,12). Tako vabi k slavljenju najšibkejše kot vdove (Job 29,13) ter skupaj z Izraelom druge narode (5 Mz 32,43). V to slavljenju pa je ne nazadnje vpeto tudi zemeljsko in nebesno stvarstvo (1 Krn 16,33; Job 38,7).

Velelnik »vriskaj, vzklikaj, ukaj, dvigni svoj glas« (hebr.: rānan/ ṣāhal; gr. agalliáō/ eufraínȏ) je povabilo k hvaležnemu poveličevanju in radosti zaradi Božjega odrešenja (Iz 12,16) in zmage (Ps 20,6). Torej se veselje in vriskanje porodi, sproži ob Božji navzočnosti (3 Mz 9,24; hebr.: rānan; gr. eksístēmi) in nujno oblikuje življenje pravičnega človeka (Ps 32,11). Vzklikanje radosti zaznamuje skupnost, ki obhaja spreobrnjenje (Lk...