Razdražene, iztirjene in površne ljudi zdravi z veličastnim molkom. Večkrat do skrajne mere preizkusi našo moč in vzdržljivost in je izvrstno zdravilo proti nadutosti. Delitev požirka vode ali vročega čaja, naveza, skrb za šibkejše in začetnike je gorniška šola skupnosti tudi v času individualizma; enako velja za pozdrave, ki si jih izmenjujemo na gorskih poteh.

Gora nam omogoči, da občutimo svojo moč, a obenem nemoč. Vzame nam sapo in nam (naslednji dan) povzroči bolečine. Nič čudnega torej, da smo jo zato prevzeli tudi v vsakdanjo govorico kot simbol za ekstremen napor. Vsak človek ima svojo goro, svojo zahtevno smer – goro perila in posode, goro službenih in ostalih obveznosti, goro skrbi; za bolnika je vzpon na osemtisočak že kratka pot od postelje do mize. Ob vsakem vzponu, pa čeravno je gora pred nami videti le kot majhna krtina, se lahko spotaknemo, polomimo, ubijemo, odnehamo. Ali pa tudi ne. Eni goro (življenjsko ali tisto pravo) osvojijo v kolesarskem naletu ali...