Vsak otrok je čudež

Anja F. Dolinar in Ivan Fućak, ki prihaja z Reke, sta si dom ustvarila v Poljanski dolini. Profesorica flavte in IT manager sta poročena 11 let. Njuna prvorojenka Elizabeta ima štiri mlajše bratce: Oliverja, Benjamina in Petra, ki je ravno dopolnil štiri mesece, ter Gabriela, ki je že med angelčki. V pogovoru sta iskreno spregovorila, kako sta po vseh preizkušnjah hvaležna za dar starševstva. Kako se pripravljate na božič? Je advent kaj drugačen, ko imate v svoji sredi dojenčka? IVAN: Za nas je to vedno poseben čas, ko se bolj posvetimo družini. ANJA: V začetku adventa si vedno zadamo kakšno skupno nalogo, a kar težko vzdržujemo tempo vse štiri tedne. Letos je lažje, ker sem jaz na porodniški in je vse skupaj bolj umirjeno. Ni pa zaradi dojenčka kaj dosti drugače. Advent sem bolj intenzivno doživljala, kadar sem bila v tem času noseča. Takrat bolj vlečeš vzporednice. Otroci za vaju niso samoumevni. Kakšna vprašanja in občutki so vaju prevevali, ko je kazalo, da jih ne bosta mogla imeti? IVAN: Zdravstvene preiskave so takrat pokazale, da je težava pri meni. Ocene so bile tako nizke, da so naju usmerjali na umetno oploditev, ker je bila zelo velika verjetnost, da sicer ne bova imela otrok ali pa jih bova čakala zelo dolgo. Veliko je bilo stiske. Veliko vprašanj. Ne veš, čemu zaupati. Velika težava so v takih primerih tudi fizične prepreke, pri čemer ti ravno vera lahko pomaga. In midva upanja nisva izgubila. ANJA: Zelo veliko sva se pogovarjala, tehtala, jaz sem veliko prejokala, se soočala z vprašanji glede umetne oploditve. Potem sva vse skupaj malo odložila in šla na potovanje v Ameriko. Tam se je zgodila naša Elizabeta. Nosečnost me je presenetila, milo rečeno, šokirala – kako se je lahko zgodilo, če so nama rekli, da so možnosti precej majhne? In kljub temu imata danes pet otrok. IVAN: Po prvem otroku sem šel ponovno na testiranje, da bi videl, ali se je stanje kaj izboljšalo. A se ni, rekli so celo, da najverjetneje ne bom imel otrok po naravni poti. Ko sem povedal, da enega že imam, so bili presenečeni. Niso mi vlili veliko upanja, menili so, da bom na drugega čakal deset let. A čez pol leta sva se ponovno veselila nosečnosti. ANJA: Ob vsem tem se sprašujem, ali naju je Bog uslišal. Ali naju je hotel obvarovati pred postopkom umetne oploditve. Vprašanje glede te je prišlo na dan tudi pri drugem otroku. Zelo sem si želela imeti več otrok. A potem ko sem v prvo zanosila po naravni poti, sem čutila, kot da bi bila takšna odločitev izdaja. Še težjo preizkušnjo sta doživela v četrti nosečnosti. Kako je bilo, ko sta izvedela, da je otročku srce prenehalo biti? IVAN: Vedno sva težavo videla samo v zanositvi, medtem ko nama je bila donositev samoumevna, bila sva samozavestna, da bo vse v redu. Pri četrtem se je to porušilo. Začela sva se spraševati, ali sva preveč brezbrižna, premalo hvaležna. Ta izguba naju je kot osebi precej izgradila, družino pa povezala. Otroci so bili zelo vpleteni, veliko smo jokali. Velik blagoslov vidiva v tem, da smo za njegovo smrt izvedeli na petek, porod, ki se mu v tistih tednih reče visoki splav, pa je imela v ponedeljek. Zelo smo hvaležni za tisti konec tedna. Otroček je bil fizično še z nami in so se tudi otroci lahko od njega poslovili. ANJA: V četrti nosečnosti je bilo marsikaj drugače, prvič sem odlašala s tem, da bi novico povedala drugim. Obremenil me je tudi občutek nesprejemanja okolice. Ko imaš dva, tri, je še ok, pri četrtem te pa že kdo postrani pogleda. Kdaj točno se je srček ustavil, ne vemo. Bila sem že v 22. tednu nosečnosti, ko sem zakrvavela. Že prej pa sem opazila spremembe, počutila sem se, kot da ne bi bila več noseča. Sprejeti sta morala tudi nekaj odločitev, kam sta se obrnila po pomoč? IVAN: Tisti konec tedna je bil dragocen tudi za to, da sva se pozanimala o podrobnostih glede slovesa. Poznava ljudi, ki so se morali takoj odločiti. V bolnišnici te zelo usmerijo v skupinski grob. Imela sva čas, da sva preverila informacije, se pozanimala pri znancih ter se posvetovala z domačim župnikom Matejem (Nastranom, takratnim župnikom v Škofji Loki, op. a.). Zelo so odtehtale njegove besede o pomenu groba, h kateremu se lahko vedno vračaš. ANJA: Veliko nam pomeni, da ga obiščemo, prižgemo svečko, uredimo rožice. To je tudi za otroke zelo dragoceno. Poleg pokopališča je šola in Elizabeta rada pove, da se ozre skozi okno in pomisli, da jo Gabriel pazi. Na drugi strani je vrtec in Benjamin na poti domov rad reče: »Adijo, Gabriel.« On je ves čas del nas. Kljub tej izgubi sta ostala odprta za življenje. IVAN: Prej ali slej prideš do vprašanja, ali si upava po taki izkušnji imeti še kakšnega otroka. Koliko te lahko potre, če se ti to zgodi še enkrat? Ta negotovost te spremlja vso nosečnost. Kako se je z večanjem družine spreminjal vajin odnos? ANJA: Oba sva zelo temperamentna in ves čas vzdržujeva kondicijo prepiranja, sva se pa ob večanju družine naučila hitreje razreševati konflikte (smeh). Zanimivo je, da zdaj pri štirih lažje rečem, naj dokonča službene obveznosti, kot takrat, ko sva imela enega otroka. Postaneš manj sebičen, sebe potisneš na stranski tir. A to delava z veseljem, v vzgoji uživava, rada z njimi delava za šolo, to nama je v veselje. Rada si vzameva čas za naju, za kakšen sprehod, pa tudi vsak zase in za svoje prijatelje. Kako usklajujeta urnika, glede na to, da ima eden službo dopoldan, drugi popoldan? ANJA: Svoj urnik sem nekoliko prilagodila družini. Se da, a postaja težje – ko gredo otroci v šolo in se količina dela in obveznosti stopnjuje, potrebujejo več pomoči. Hvaležna sva tudi za pomoč moje mame, ki živi v isti hiši. IVAN: Po tretjem otroku sem sam koristil skrajšani delovni čas, kar je marsikaj olajšalo. Veliko skupnega časa preživite v avtu na potovanjih. ANJA: Pobudnik za to je predvsem Ivan, medtem ko sem jaz bolj zadržana. A potem, ko smo bili zadnje počitnice na mojo željo doma, sem ugotovila, kako zelo nam ta skupni čas koristi. Hkrati je to za nas priložnost, da smo kot družina kdaj tudi povsem sami. IVAN: Izleti so priložnost, da se povsem odklopiš od vsakodnevnega življenja, imaš čas, da se vprašaš o pomenu kakšnih stvari, reflektiraš odnose – do sebe, do sveta, do naju, do otrok. Ko sva še sama potovala, sva se običajno že takoj na začetku sprla, navadno zaradi kakšne malenkosti, potem pa je napetost padla in sva se lažje pogovarjala (smeh). Na potovanjih tudi kot družina drugače delujemo, več sodelujemo, se usklajujemo, skupaj razmišljamo, kaj bomo počeli, si izmenjujemo poglede, kaj je komu všeč. To nas gradi. Kam vse se radi odpravite? IVAN: Vsepovsod, v zadnjem času največ v Italijo. Dvakrat smo bili z otroki v Rimu, na Sardiniji, Siciliji in dvakrat na romanju v Medžugorje, kar združimo z obiskom sorodnikov na Hrvaškem. V Medžugorje smo šli skupaj z župnijo. Obakrat je bilo to zelo lepa izkušnja, predvsem zato, ker je bilo to romanje, ne samo turistični izlet. ANJA: Ko smo bili prvič v Medžugorju, sem se čutila zelo izpraznjeno. Spomnim se, da je bila edina molitev, ki mi jo je uspelo izreči, prošnja Mariji za poglobitev vere. Bila sem noseča. Dva dni pred izletom sem imela pregled in je bilo vse v redu. Potem se mi je zelo spremenilo razpoloženje. Na slabše. Kot da se je takrat otroček poslovil. IVAN: Drugič sva tja romala čez leto dni, ko je bila Anja zopet noseča. Skrbelo jo je, ali se je sploh pametno odpraviti na romanje. Vse se je dobro izšlo. ANJA: V težkih časih nama je družina stala zelo ob strani. In prav v Medžugorju in Veržeju je bilo toliko lepih pogovorov, podeljenih zgodb, pretočenih solza (solz zahvale, olajšanja ter odpuščanja sebi). Hoja na hrib prikazovanja Marije in molitev rožnega venca v skupini mi je pokazala, da v stiski nisi sam. Kako je pri vas doma za božič? Kako najraje praznujete? ELIZABETA: Najlepše je, ko smo skupaj. ANJA: In v miru. Sveti večer je pri nas dan, ko postavljamo smrečico in jaslice. Te so zdaj, ko so otroci še majhni, preproste, da se lahko z njimi igrajo. Tiste prave so v spodnjem stanovanju pri mami, ki jih tudi otroci pomagajo postaviti. Ivan je iz svoje družine z Reke prinesel navado, da se za sveti večer ne je mesa, zato vedno pripravimo morsko hrano. Skupaj pripravimo večerjo, poslušamo božično glasbo. Smo pa tudi nekoliko vpeti v dogajanje v cerkvi, Elizabeta in Oliver pojeta pri pevskem zboru, lani sem še jaz igrala. Za božič imamo po maši družinski dan pri moji sestri, saj njen sin praznuje na sveti večer. Jaz sem prejšnja leta sodelovala tudi pri godbi in smo na božič imeli še koncert. December je za glasbenike pester, a meni je lepo. IVAN: Dan po božiču obiščemo še mojo družino na Reki, tako da imamo dva dni božič. ANJA: Kar se sliši zelo romantično … (smeh)

Dostop do članka (47174)

Vsak otrok je čudež

Vsak otrok je čudež

Kako se pripravljate na božič? Je advent kaj drugačen, ko imate v svoji sredi dojenčka?

IVAN: Za nas je to vedno poseben čas, ko se bolj posvetimo družini.

Otroci za vaju niso samoumevni. Kakšna vprašanja in občutki so vaju prevevali, ko je kazalo, da jih ne bosta mogla imeti...

K Bogu ozrite se

Duhovni vikend za ločene

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.