Vsestranski vizionarski umetnik

V Narodni galeriji v Ljubljani, osrednji nacionalni galerijski ustanovi, so odprli razstavo Tone Kralj (1900–1975). Vizionarski mistik. Nastala je v sodelovanju Narodne galerije z Galerijo Božidar Jakac iz Kostanjevice na Krki, posvetili pa so jo 125. obletnici rojstva in 50. obletnici umetnikove smrti. Etično zaznamovana drža Tone Kralj je eden najbolj prepoznavnih slovenskih likovnih ustvarjalcev, izjemen tudi v evropskem merilu, z značilno, etično zaznamovano držo z močno izraženim socialnim čutom. Velja za enega od utemeljiteljev ekspresionizma in nove stvarnosti na Slovenskem. Sodi med tiste ustvarjalce, katerih delo se zaradi izrazite avtorske poti upira poenostavljenim slogovnim in ideološkim oznakam, ki so ga regionalno bodisi umeščale pretežno kot sakralnega slikarja bodisi iskale predvsem nacionalno-ikonografski kontekst njegovega ustvarjanja. Širši javnosti je najbolj znan po poslikavah, ki jih je naredil v okoli petdesetih cerkvah na Primorskem, vendar je ustvaril tudi mnogo necerkvenih likovnih in kiparskih del. Med letoma 1919 in 1940 Razstavo so zasnovali na izboru štiriinosemdesetih del iz zbirk Narodne galerije in Galerije Božidar Jakac – Muzeja moderne in sodobne umetnosti v Kostanjevici na Krki, kjer je ob ustanovitvi leta 1974 Tone Kralj dobil tudi stalno postavitev del iz Zbirke Toneta Kralja, s čimer so njegovo delo umestili v trajnejši muzejski kontekst. Razstava je tako del širšega sodelovanja ustanov pri predstavljanju nacionalne dediščine. Avtor razstave je Goran Milovanović, direktor Galerije Božidar Jakac, vodja projekta pa kustodinja Narodne galerije Bernarda Stenovec. Vključili so tudi nove pridobitve Galerije Božidar Jakac, ki že desetletja niso bile na ogled javnosti. Izdali so tudi katalog (v slovenskem in angleškem jeziku) z reprodukcijami vseh razstavljenih del in z besedilom avtorja razstave Gorana Milovanovića Tone Kralj. Med evropskim modernizmom, sakralno umetnostjo in etiko skupnosti. Razstava se osredotoča predvsem na obdobje med letoma 1919 in 1940, ko se je Kraljev izraz oblikoval v dialogu z evropskimi modernističnimi tokovi, od simbolizma in ekspresivne figuralike do nove stvarnosti in monumentalnega realizma. Toneta Kralja so predstavili s slikarskim, kiparskim in grafičnim opusom, ki so mu dodali izredno pomemben del njegovega ustvarjanja, ilustracijo in knjižno opremo, ki sega tudi v obdobje po drugi svetovni vojni. Ta dela so v razstavo vključili kot sestavni del umetnikovega razvoja, saj prav na tem področju Kralj dosledno preizkuša razmerje med figuro, pomenom in pripovedjo. Iz lokalnega v nacionalno Kot pojasnjuje vodja projekta kustosinja Bernarda Stenovec iz Narodne galerije, želijo pri tem njegovo avtorsko veličino (ponovno) umestiti v domačo in evropsko kulturno zavest ter odpreti kakšen nov pogled oziroma dopolnitev na dosedanje obravnave umetnikovega opusa in ponuditi možnost novim generacijam za spoznavanje in odkrivanje bogastva njegovega dela. Ob tem dodaja, da je Tone Kralj sicer dobil ob ustanovitvi kostanjeviške galerije leta 1974 stalno postavitev del, kar je bil zagotovo rezultat prizadevanj Lada Smrekarja, ki mu je ob 70-letnici v Lamutovem salonu pripravil obsežno retrospektivno razstavo, medtem ko v nacionalnih muzejskih ustanovah Kralj kljub svojemu obsežnemu in kakovostnemu opusu ni bil deležen celostne institucionalne predstavitve. Kot je na odprtju razstave poudaril avtor razstave in direktor Galerije Božidar Jakac Goran Milovanović, ta razstava ne pomeni zgolj prenosa del iz regionalnega okolja v osrednjo nacionalno ustanovo, temveč simbolno dopolnitev umetnikove institucionalne poti in ponovno vrednotenje njegovega opusa v širšem slovenskem in evropskem kontekstu. Seveda pa je to priložnost, da javnosti predstavijo nove pridobitve in manj znana dela iz zbirk obeh galerij, tako da je tokrat nekaj izjemnih del po zelo dolgem času ali pa celo prvič na ogled širši javnosti, doda Stenovčeva. Vizionarski mistik Umetnost Toneta Kralja (1900–1975) je nastajala v času, ko se je slovenska umetnostna zgodovina že uveljavila in predvsem s Francetom Steletom spremljala tudi aktualno dogajanje na umetnostnem področju, pojasnjuje Barbara Jaki, direktorica Narodne galerije, ter dodaja, da je bilo takrat Kraljevo delo že visoko cenjeno in prav Stele ga je imenoval »vizionarski mistik«, Ante Gaber pa na začetku tridesetih let kar »naš največji slikar«. Vsaka naslednja generacija je prispevala svoj pogled na Kraljevo ustvarjalnost, od pionirskega dela Milčka Komelja do Igorja Kranjca in Egona Pelikana. Tokratna razstava in katalog dopolnjujeta dosedanje interpretacije z novimi spoznanji o Kraljevem opusu, s poudarkom na njegovem ustvarjanju v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. Izbor del se osredotoča na Kraljev slogovni razvoj, prehod iz ekspresionizma v novo stvarnost, in kaže umetnikovo poznavanje tedanjih likovnih in družbenih trendov ne le doma, temveč tudi v Evropi. Hkrati pa zaobjema široko in raznovrstno področje tega vsestranskega ustvarjalca, od slikarstva, kiparstva in grafike do ilustracije, glasbenih tiskov in oblikovanja knjižne opreme. Manj znane stvaritve Vendar to ni edini povod za tokratno predstavitev, spomni Barbara Jaki. Javnost želijo seznaniti z nekaterimi manj znanimi ali pozabljenimi, »izgubljenimi« Kraljevimi stvaritvami, ki so jih že v času nastanka in jih tudi danes postavljajo v sam vrh likovne umetnosti tistega časa. Obiskovalce razstave že ob vstopu v razstavišče močno nagovorita monumentalni sliki Saloma in Zadnja večerja (obe so pravkar restavrirali), ki ju slovenska javnost do zdaj še ni mogla videti in predstavljata enega od vrhov Kraljevega umetniškega dela, hkrati pa sta – ker se neposredno povezujeta z njegovimi poslikavami primorskih cerkva ob koncu dvajsetih in nato v tridesetih letih – dragoceni pričevalki izjemnega pomena Kraljevega sakralnega stenskega slikarstva, ki ga v razstavnem prostoru seveda ne morejo predstaviti. Zadnja večerja Zadnja večerja, monumentalno platno s konca dvajsetih let, naslikal jo je v Volčah, kjer je slikal sv. Lucijo za cerkev na Mostu na Soči, vse od mednarodne razstave sakralne umetnosti v Padovi leta 1931, od koder se je vrnila s srebrno medaljo, ni bila na ogled. Pozabljeno in močno poškodovano sliko Zadnja večerja je v življenje obudila ekipa restavratorjev pod vodstvom Miha Pirnata ml., tako da zdaj sije v vsej svoji veličini in ji vračajo njen mednarodni ugled. Kot pojasnjuje avtor razstave Goran Milovanović, je Kralj v prizor vključil trenutek Jezusove daritve, ki ni pogost element ikonografije zadnje večerje, poleg tega je apostole ločil v dve skupini, na eni strani so tisti, ki so zatopljeni v kontemplacijo, med tistimi na drugi strani pa je čutiti napetost in negotovost zaradi nerazumevanja tega, kaj se dogaja. To po njegovem nakazuje na razpad skupnosti, kar spet simbolno lahko povežemo s takratnim političnim dogajanjem, se pravi s časom največje krize, vzponom fašizma in tlačenja slovenskega ljudstva. Prvič v javnosti Prvič so javnosti predstavili tudi sliko Saloma (1931) iz nekdanje Bežkove vile v Kranju. Na sliki sta dva prizora, v ospredju je Saloma, ki s posodo v rokah čaka na glavo Janeza Krstnika, jasno ločena od prizora bakanalij v ozadju, kjer je Herod upodobljen kot rimski oblastnik, ki sedi na podstavku v barvah italijanske trobojnice. S tem Kralj ni kritiziral le posameznega tirana, ampak tudi sistem, kjer je bila politična oblast neločljivo prepletena z imperialno ideologijo. Fašistična Italija je enega svojih temeljev našla v simbolih rimskega cesarstva. V ospredju je prizor s Salomo, ki se spušča po stopnišču, pri tem pa ni sama, ampak stoji z njo v podobno prezirljivi drži njena mati Herodiada. V svojih nadvladujočih držah sta simbol nasilja, ki ga na institucionalni ravni z vso hladnokrvnostjo izvaja sistem. Glava Janeza Krstnika je metafora slovenske nacionalne identitete, dejanje obglavljanja pa je zato uničenje jezika in slovenske besede. Salomo je Kralj slikal v istem letu kot poslikavo v župnijski cerkvi Presvete Trojice na Katinari. Sliko je končal maja leta 1931, sredi junija je začel dela na Katinari, končal pa jih je oktobra istega leta. Kraljeve poslikave na Katinari veljajo za posebej izrazno kakovostne, s polno simbolike, naslikal jih je v času izrazitega italijanskega zatiranja Slovencev. Raznolikost upodobitev Bernarda Stenovec poudari, da sleherno delo na razstavi obiskovalcem omogoča kakšen zanimiv pogled ali nagovarjajoče srečanje. Naj gre za zgodnje grafike še iz praškega obdobja (te zagotovo pritegnejo s svojo simbolno in ekspresivno likovno govorico eksistencialnih položajev slehernika), njegovo sugestivno in osebno interpretacijo svetopisemske motivike (ki jo razpira v poglobljeno duhovno misel ali pa s prikritimi političnimi in nacionalnimi simboli oblikuje edinstveno likovno pričevanje odpora v času fašističnega pritiska), sugestivna kiparska dela (predvsem v lesu), sporočilno izjemen litografski triptih Faust (nastal je za razstavo v Leipzigu ob 100. obletnici Goethejeve smrti), grafična in slikarska dela s socialno motiviko (tako kmečkega kot delavskega žanra, ki ga vseskozi obravnava z visoko etično občutljivostjo in pretanjenim občutkom za stiske šibkih in zatiranih) ali pa za ilustracijo in knjižno opremo. Avtor razstave je namreč tudi ta dela vključil kot sestavni del umetnikovega razvoja, saj je prav na tem področju Kralj dosledno preizkušal razmerje med figuro, pomenom in naracijo.

Dostop do članka (47174)

Vsestranski vizionarski umetnik

Vsestranski vizionarski umetnik

Etično zaznamovana drža

Kristusova nevesta?

Prvi

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.