Osemdeset let!

Šla sem v skrivnostno globino tihega gozda.

Mimo vseh štirinajstih postaj, vseh.

Tišina šepeta, moli, kriči, boli.

Vsi so mrtvi. Vsi.

Fantje in možje, ki so se borili proti brezboštvu, za domovino, dom, družino in Boga. Vsi mrtvi.

Vsemogočni in usmiljeni, daj jim večni mir.

In oni drugi: strojevodja vlaka in šoferji tovornjakov, stražarji in priganjalci, vodje in vojaki s puškami, vsi mrtvi.

Organizatorji in snovalci, ukazovalci in idejni vodje, vsi mrtvi, vsi.

V gozdu je mir in tišina.

Nad breznom – nad vsemi brezni, nad pravimi in lažnimi –

nad vso preteklostjo med smrekami rasteta mir in tišina.

In tam ob oltarju je petnajsta postaja, je vstajenje.

Milost in odpuščanje, za vse.

Vsemogočni in usmiljeni, sprejmi jih vse.

In naj tihi gozd šepeta in kriči tudi vsem živim: mir in odpuščanje, vsem!

Skesani grešnik je deležen največjega usmiljenja pri Bogu,

naj bo tako tudi med živimi.

Posvojim najhujšega razbojnika, da bom molila zanj

v veri, da se je zadnji hip pokesal in ...