Otožnost pa je trajala samo do trenutka, ko smo začeli k obredu krsta vabiti nebeške zavetnike. Kajti doživela sem isto kakor vedno 1. novembra: Ko pri obredih molimo litanije vseh svetnikov, dobim neopisljiv občutek, da v polno cerkev tam pod stropom nevidno vstopajo vsi sveti – ne le vsem znani svetniki, ampak tudi vsi naši pokojni, za katere upamo, da so že pri Bogu. Kar čutim jih, kako nas iz druge, nam nevidne in nedosegljive dimenzije pozdravljajo in ogovarjajo.

Moja najljubša svetnica se smeje: »Si videla, kako dobro se je zadnjič izšla tista nerodna reč? Posredovala sem zate!« Ati mi pohvalno pokima: »Vidim, da ne uporabljaš več telefona med vožnjo! Hvala Bogu, prosil sem ga, da bi prišla k pameti!« Mami ljubeče ovija okoli mene vso ljubezen, ki si je včasih nisva znali pokazati, zdaj pa jo čutim brez besed. In tašča me prijazno gleda in me tolaži, da vidi ves moj trud in da me razume … Moj ljubi bratranec, ki je bil na zemlji velik burkež in nagajivec, mi pokaže jezik in reče: »Nimaš prav, tu v nebesih je zelo sproščeno, lahko pokamo vice in nebeški Oče se rad smeji z nami!«

Kar čutim jih, kako nas iz druge, nam nevidne in nedosegljive dimenzije pozdravljajo in ogovarjajo.

In oče mojih otrok, dedek in praded novokrščenca, mi pomežikne in ljubeče reče: »Dobro ti gre tudi brez mene, prav kot sva se zmenila! In ne boj se, nisem pozabil prositi zate in z Jezusom sva vedno tu in te podpirava, če delaš dobro! Saj bo, le pogum, še malo, pa se vidimo …« In prihajajo še, mnogo jih je, rodovi prednikov in učitelji in duhovniki in prijatelji in znanci, s katerimi smo bili povezani. Ko jih čutim, kako so blaženi, verjamem v neskončno Božje usmiljenje, ki ne obupa nad nobeno dušo …

Tako stran od vidne realnosti in naučenih molitev moje srce zaide v blaženost v občestvu živih in čisto pozabim, da nimam posluha, in zapojem z vso cerkvijo: »O, srečni bratje in sestre, ki v Bogu zdaj prebivate …« In si želim k njim, a ne še zdaj, saj je še toliko dela tu na zemlji …

Skratka, vsi sveti, dan živih, me navdaja z neomajnim upanjem, da je življenje večno in da nas vse čaka ljubeči Bog z vsemi našimi dragimi.

Koliko ljudi misli, da je s smrtjo vsega konec, ne vem. A dokler ljudje nosijo sveče na grobove in se ljubeče spominjajo svojih pokojnih, ni vse izgubljeno, tudi če imenujejo praznik vseh svetih dan mrtvih – preimenovali so ga v nekih drugih časih, a zdaj je vse drugače, kajti širi se misel, da »nekaj pa že mora biti tam za mavrico«, da je »ljubezen večna« in drugi izrazi človekovega iskanja večnosti – in Boga. Počasi, po tihem, na skrivnem, obotavljaje in previdno, a nezadržno …

A dokler ljudje nosijo sveče na grobove in se ljubeče spominjajo svojih pokojnih, ni vse izgubljeno, tudi če imenujejo praznik vseh svetih dan mrtvih.

In to me resnično radosti, kajti kako naj uživamo srečo eni brez drugih, okrnjeni in razdeljeni?

Zato molim za vse, za občestvo svetih v nebesih, na zemlji in v vicah, pa tudi za vse, ki v njem še niso, molim, da bi vsi iskali in našli Ljubezen, ki se v njej spočije vsako človekovo srce. Saj smo vendar prav vsi Božji otroci in ima za vsakogar Oče pripravljen prostor pri sebi.

Ko bodo na grobovih v spomin na vse rajne goreli drobni plamenčki sveč, bom prosila, naj Svetloba obsije srca vseh ljudi, da bi našli mir v sebi in v družbi, kajti vsi imamo pred seboj samo eno pot. Pot v večnost, ki ji ne more nihče uiti in za katero nam vsem želim, da bi v njej živeli združeni v Božjem naročju.

Komentar je bil najprej objavljen v tedniku Družina (44/2026).