Vstal bom in šel k očetu. Na tleh je moral biti, da je lahko rekel: Vstal bom. Zavedel se je padca, občutil zavrženost, spoznal, da je na tleh, pomislil na varljivost nenravnega razkošja. Zaradi tega je vzkliknil: Vstal bom in šel k očetu. Kakšno upanje ga je vodilo pri tem, kakšno zaupanje, katera vednost? Kakšno upanje? To, da gre za očeta. Jaz sem zapravil, kar je bilo sinovo; on svojega ni izgubil, ker je oče. Pri očetu ni zunanjega posrednika; v očetovem srcu je tisti, ki posreduje in ublaži jezo. Očetovo srce bo ganila milost vnovičnega sinovega rojstva. Šel bom k očetu kot obtoženec, toda oče kmalu zakrije obtožbo in pozabi na sodnika v sebi, ker hoče raje zadostiti roditelju v sebi. Obsodbo brž spremeni v nagrado, ker želi, da bi se sin vrnil, ne pa propadel. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: »Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj.« Izpove se očetu, roditelju spregovori besede kesanja. »Grešil sem zoper nebo in pred teboj.« Tisti, pred katerim je storil greh zoper nebo, ...