Kakšno upanje ga je vodilo pri tem, kakšno zaupanje, katera vednost? Kakšno upanje? To, da gre za očeta. Jaz sem zapravil, kar je bilo sinovo; on svojega ni izgubil, ker je oče. Pri očetu ni zunanjega posrednika; v očetovem srcu je tisti, ki posreduje in ublaži jezo. Očetovo srce bo ganila milost vnovičnega sinovega rojstva. Šel bom k očetu kot obtoženec, toda oče kmalu zakrije obtožbo in pozabi na sodnika v sebi, ker hoče raje zadostiti roditelju v sebi. Obsodbo brž spremeni v nagrado, ker želi, da bi se sin vrnil, ne pa propadel. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: »Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj.« Izpove se očetu, roditelju spregovori besede kesanja. »Grešil sem zoper nebo in pred teboj.« Tisti, pred katerim je storil greh zoper nebo, ni zemeljski oče, marveč nebeški, zato je dodal: »pred teboj« – pred tistim namreč, pred katerega očmi je vse, kar se godi na nebu in na zemlji.

 sv. Peter Krizolog, vir: Magnificat