Otrok je po svoji naravi sprva egocentričen. Želi biti v središču pozornosti. Naravnost pove, kaj hoče, in predvsem, česa noče. Pričakuje, da se mu ustreže.

Tukaj ima srečo, če trči na starše, ki vzgajajo z avtoriteto. Starši pa morajo avtoriteto uporabiti tako, da ne služijo sebi, ampak otroku. Zavedati se morajo, da so predstavniki Božje avtoritete. Ko otroku postavijo mejo z odločnostjo in spoštovanjem, izpolnijo Božji namen za avtoriteto, ki jim jo daje. Otrok bo to avtoriteto povezal z Bogom. Starši se ne bojmo uveljaviti avtoritete. Bogu bomo morali dati odgovor, kako smo jo uporabili, da smo otroka potegnili iz njegove egocentrične osti in mu pokazali, da je življenje lepo, ko se dajemo drugim.