Zapri
Iskanje

Vztrajnost in pogum!

Bogomir Štefanič
Za vas piše:
Bogomir Štefanič
Objava: 29. 09. 2022 / 09:25
Oznake: Politika, Predsednik
Čas branja: 25 minut
Nazadnje Posodobljeno: 04.10.2022 / 13:35
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Vztrajnost in pogum!

Vztrajnost in pogum!
Predsednik republike Borut Pahor. FOTO: Tatjana Splichal
22. septembra se je tudi uradno začela volilna kampanja pred volitvami predsednika republike, ki so sklicane za nedeljo, 23. oktobra. To pa je bil tudi trenutek, ko je v zadnje trimesečje desetletja dveh predsedniških mandatov vstopil sedanji predsednik republike Borut Pahor. V pogovoru z njim smo so dotaknili tematik, ki predstavljajo nekakšno »presečišče« njegovih prizadevanj in prizadevanj katoliškega občestva, s katerim je stkal veliko sodelovalnih niti.

Ali se še spomnite 23. decembra 2012, torej prvega dneva v predsedniški pisarni? Dan prej ste v državnem zboru zaprisegli kot predsednik republike …

Tega dneva se zelo dobro spomnim … Ko sem se vzpenjal po stopnicah proti predsedniški pisarni, sem si želel, da bi, ko bom šel zadnjič po stopnicah v drugi smeri, torej navzdol, odšel z zadoščenjem. In takšno zadoščenje bom konec letošnjega decembra, ko bom zapuščal ta položaj, tudi čutil.

Kaj od pričakovanj pred desetimi leti je torej do danes ostalo »na situ« časa, kar vam prinaša to zadoščenje?

Ko se oziram nazaj in vidim, da sem vendarle pustil neko sled s svojimi odločitvami in ravnanji, se sprašujem, ali bi vnovič zbral toliko poguma recimo za stvari, ki so povezane s spravnim procesom doma in na mednarodnem področju. Pomembna je bila odločitev, da grem kmalu po začetku mandata k vladni komisiji za prikrita grobišča; na prvem sestanku smo sklenili, da bomo sodelovali, da si bomo pomagali. To je potem privedlo do cele vrste stvarnih in simbolnih korakov, ki so bili prelomni: do prekopa in pogreba žrtev iz Hude jame, odkritja spomenika na Kongresnem trgu v Ljubljani … Podobno se je dogajalo na mednarodnem področju; naj omenim le stisk rok z italijanskim predsednikom Matarello pred obema spomenikoma na Bazovici. Vse to so bila pomembna dejanja, tudi z zgodovinskega, retrospektivnega momenta se zdijo precej impresivna.

Ko sem šel prvi dan po stopnicah, sem si želel narediti natanko to. Ko pa bom zdaj odhajal, si bom rekel, da je bilo kar fajn, da sem bil takrat pogumen, poln energije in da sem to izpeljal. Ko človek čuti zadoščenje, seveda tudi čuti, da so sčasoma pojenjale moči, ki so bile potrebne za vse to. Vprašanje, ali bi zmogel še enkrat vse skupaj …

Oba mandata ste nastopili 23. decembra, torej na obletnico plebiscita za samostojno Slovenijo. V kolikšni meri je ta plebiscitna simbolika, torej simbolika enotnosti, zaznamovala vaše razumevanje in uresničevanje funkcije prvega med slovenskimi državljankami in državljani?

Prej sem govoril o želji po zadoščenju prvega dne in o občutku, da se mi bo ta želja izpolnila, ker sem naredil to, kar sem se namenil narediti. To pa je bilo povezano z dvema ciljema, dvema stremljenjema: prvim, da bi bil predsednik vseh; in drugim, da bi naredil nekaj pri uresničevanju sprave doma in na mednarodnem področju.

Ta filozofija predsedovanja – biti predsednik vseh – je pomenila odpiranje nekega novega poglavja v izvrševanju tega položaja. Je pa ta filozofija dejansko vezana na plebiscit, na enotnost in hkrati na spoštovanje različnosti, ki ju vsebuje plebiscitni duh in naj ju simbolizira predsednik republike. Se pravi, njegova ravnanja, izjave, vse mora biti osredotočeno na to, da ohrani povezovalni položaj, da ga lahko vsi, če le želijo, sprejemajo kot svojega predsednika. Seveda se lahko zgodi, da me kdo ne sprejema za svojega predsednika, toda kljub temu se moram truditi biti tudi njegov ali njen predsednik. To je treba imeti jasno pred očmi, ko prestopiš prag predsedniške palače. Tudi to, da nisi politični agitator, zlasti ne za dnevne agende; tukaj nisi zato, da bi bil drugi ali vzporedni predsednik vlade, ki tistega prvega kritizira ali podpira, ampak si tukaj zato, da z njim sodeluješ. V tem sem uspel, kljub temu da sem bil ves čas predmet kritik, ker se nisem, tako kot je bila prej bolj ali manj navada, uklonil nekemu toku dogodkov in nisem odigral neke vloge – toda ne tiste, ki sem se jo sam namenil, ampak tiste, ki naj bi jo predsedniku namenili drugi. No, jaz tega nisem sprejel – raje sem sprejemal kritike kot pa vlogo, ki bi mi jo namenjali drugi. Ne nazadnje: saj sem nagovoril ljudi, naj me na volitvah podprejo prav zato, da bom odigral svojo vlogo in ne kakšne tuje. Hotel sem biti pošten do ljudi, ki so me podprli. Iz podpor tako leta 2012 kot leta 2017 pa je bilo jasno razvidno: bile so široke in niso šle samo v eno ideološko ali strankarsko polje.

Iskali ste torej podporo za uresničevanje svoje vizije edinosti v nacionalnem občestvu …

Gotovo. Pri čemer pa sem vedno imel pred očmi opozorilo Ivana Omana, da take enotnosti, kot je bila potrebna v času plebiscita in osamosvojitve, ne samo da ne potrebujemo, ampak je tudi utrudljiva. Če bomo vsak dan znova nekaj naredili za sodelovanje in razumevanje, bomo naredili zelo veliko tudi za enotnost, če jo bomo znova kdaj potrebovali.

Tu mi na misel prihaja znana modrost – nekateri jo pripisujejo sv. Avguštinu –, ki pravi: v nujnih stvareh – edinost, v dvomljivih stvareh – svoboda, v vsem pa ljubezen. Katere so …

… ali lahko tukaj vskočim v vaše vprašanje? Vem, da vas prekinjam, pa bom to vseeno nesramno storil (smeh). Največkrat sem svoje govore končal z Antigono: »Ne da sovražim, da ljubim sem na svetu.« V prvih govorih, v prvih letih se je zdelo, da je bil ta zaključek primeren predvsem za pietetne, spravne in podobne slovesnosti, kasneje pa se mi je zdelo, da je lahko primeren za mnogo drugih govorov, kjer nagovarjaš k povezovanju v skupnosti.

Kljub temu da je ljubezen zaradi pogostnosti uporabe in zlorabe »izrabljen«, morda celo »oguljen« pojem?

Res je, toda ne v politiki. Izraz ljubezen je v politiki izredno redek, politiki se ga na široko izogibajo …

… ne pa tudi vi.

Ne, jaz se ga ne izogibam. Mene ta beseda prevzema, ker je onkraj ustaljenega političnega besedišča in zbudi pozornost – in želim, da jo zbudi, ker je antipod sovraštva, preziranja! V tem kontekstu želim v politično razpravo umestiti ljubezen: kot iskanje globin tistega, kar nas povezuje.

Vrniva se torej na tej točki k edinosti. Katere so po vaši presoji tiste nujne stvari v nacionalni skupnosti, glede katerih naj vlada edinost?

Naj tu omenim svoj govor na letošnji Dragi, kjer sem govoril o potrebi po skrbi za skupnost. Slovenska narodna in državljanska skupnost lahko izpolni naša skupna pričakovanja, če bo demokratična skupnost. To je naša zgodovinska izkušnja. Ko in kolikor znamo živeti polno demokracijo, takrat in toliko smo lahko v različnosti edini, ko je to potrebno. To, da moramo Slovenci skrbeti za demokracijo, pomeni, da skrbimo za naš narodni obstoj in razvoj. Potem pa mislim, da je zelo pomembno, da skrbimo za tiste stvari, o katerih, kot ste rekli, ni dvoma, da jim vsi skupaj pripadamo: od jezika, kulture, identitete do drugih stvari, ki na simbolni ravni krepijo skupnostno solidarnost. Pri čemer je treba biti previden v tem smislu, da vse te stvari delujejo povezujoče navznoter, nikakor pa izključujoče navzven.

Mislim, da imamo kot vsaka skupnost tudi Slovenci kot narod in državljanska skupnost dovolj tistega, kar nas povezuje, a zavedati se moramo, da je to skupno treba negovati. Nikoli ne smemo biti pri tem malomarni, misleč, saj imamo državo in da bo ta avtomatično poskrbela za skupnost. V veliki meri bo, to je res, saj smo zdaj z lastno državo gospodar lastne usode, ampak v veliki meri gre ta skrb za skupno vendarle onkraj državnega okvira. Ne nazadnje: saj smo Slovenci kot narod preživeli brez države, ker so čisto človeške relacije in konkretne življenjske skupnosti skrbele za to, da se je obnavljal ta element povezanosti. Vse, kar nas povezuje, mora biti predmet naše skrbi in negovanja!

Vse drugo naj bodo torej stvari naše svobode. Včasih imam sicer občutek, da v Sloveniji v 30 letih državnosti na nekaj let demokratizacijske podlage nismo ponotranjili načela pluralnosti. Ali je to morda tudi vaš vtis: da si morda ne dovolimo dovolj velikodušnosti, da bi v nenujnih, dvomljivih, pa vendar še vedno bistvenih stvareh razmišljali različno, svobodno?

Se strinjam. Tudi zato sem prej rekel, da bi bilo nenehno siljenje k enotnosti pravzaprav protidemokratično in bi hromilo naše narodno življenje – ne samo politično, tudi sicer. Čudovitost vsake in tako tudi naše skupnosti, če želi biti razvita, ambiciozna, je njena različnost. To nas dejansko bogati. Pa to ni le fraza! Zato je treba skrbeti, da ta različnost ostane. Če zavira razvoj, je treba poiskati kompromise v skupno dobro. V kolikor pa razlike ne hromijo razvoja, jih je treba celo negovati – to je del naše politične, kulturne in vse druge istovetnosti. Ne nazadnje: saj je utrudljivo iskati edinost tam, kjer ni potrebna. Naj ostane tako, kot je. Seveda, so stvari, kjer bi bilo koristno, da pridemo bolj skupaj, pa še ne uspemo – a tudi s tem je treba znati živeti.

Mene niste prav dostikrat slišali – kar je pravzaprav zanimivo, ker bi mi to kdo prehitro površno pripisal – pozivati k enotnosti. Samo v izjemnih situacijah. Sicer pa vedno k sodelovanju, k vzajemnemu spoštovanju, da se skušamo razumeti, in zlasti, da se skušamo vživeti v bolečino drugega. Slovenski narod je šel skozi zgodovino, v kateri so bile težke preizkušnje, tudi boleče rane, te rane pa so pustile viden ideološki pečat vse do danes. Do neke mere lahko v takih okoliščinah razumemo drug drugega, se pogovarjamo in sodelujemo – tudi v političnem prostoru –, če se vživimo v bolečino drugega. To se mi zdi ena najbolj pomembnih misli, ki sem jo vzel za svojo v času, ko sem bil predsednik republike.

Pot za to vživljanje je dialog?

Seveda. Pri dialogu pa je pomembno nekaj: v njem morate samega sebe pripraviti do tega, da ste pripravljeni spremeniti lastno mnenje, če vas bo drugo mnenje prepričalo. Če tega niste pripravljeni narediti, če se želite na vsak način oklepati predsodkov ali nekih dogem, ki ste jih usvojili z vzgojo, izobraževanjem ali po kakšni drugi poti, potem je seveda bistveno manj možnosti, da boste razumeli drugega. Če pa ste v dialogu pripravljeni toliko odpreti duha in tudi srce, da ste pripravljeni iskreno slišati stališče, pa tudi stisko drugega, obstaja možnost, da morda niti ne bo treba spremeniti vašega stališča – ga kar ohranite, tudi če je zelo drugačno! –,
toda do nasprotnika ne boste nikoli nastopali kot do sovražnika, ampak kot do nekoga, ki ima le drugačno stališče. Za oba je pomembno, da znata ob teh različnostih živeti skupaj. Ta pestrost je zelo pomembna in je ne smemo zavoljo domnevnih edinosti in enotnosti brisati, ampak jo moramo celo negovati. Nekaj tega je tudi stvar državljanske vzgoje – pa ne mislim le v šolskem smislu. Navaditi se moramo biti demokratični državljani. Moramo priznati, imeli smo dolgo obdobje, ko to ni bilo zaželeno. Zdaj pa mora prevladati to splošno razpoloženje: moramo se vzgojiti za demokratične državljane. In seveda dopustiti, da je kdo ravnodušen tudi do tega.

V predsedniški vlogi ste skušali vzpostavljati dialog s čim več deležniki v družbi, tudi s Cerkvami in verskimi skupnostmi. Tu pa imamo v slovenskem okviru tudi kakšen problem. Če malce poenostavim: na eni strani so tisti, ki trdijo, naj bo med verskimi skupnostmi ter državnimi institucijami debel in visok zid, čez katerega se le tu in tam pogledamo, če sploh; na drugi pa je sodelovalni model, ki izhaja tudi iz evropske ustavne ureditve in poziva nosilce oblasti k odprtemu, rednemu in preglednemu dialogu s Cerkvami in verskimi skupnostmi. Vi ste ubrali to drugo pot …

… ki je tudi močno prevladujoča v veliki večini – ne sicer v vseh – nam primerljivih držav Zahodne Evrope, po demokratičnih spremembah pa tudi Srednje in Vzhodne Evrope.

Tu je več stvari … Najprej: ko se pri nas na hitro omenja ustavno določilo o ločitvi države in verskih skupnosti, se prehitro meni, da to pomeni: nobenega dialoga, le visok zid, kar ste tudi omenili. Sam nisem tega ustavnega člena nikoli tako razumel. Gre le za to, da Cerkve in verske skupnosti nimajo neposrednih političnih vzvodov, vplivov, moči – vsega tega, kar pripada državi. Ta ločitev seveda je, vse drugo pa … Kot to velja za vse druge organizacije, je tudi pri odnosu državnih ustanov do verskih skupnosti v ospredju želja po dialogu. Pravzaprav ne samo želja, temveč potreba po dialogu. Kajti vsi se moramo čutiti vključene v skupnost in nihče ne sme imeti občutka izključenosti. Imamo različne identitete in z njimi ne samo smemo, ampak imamo pravico vstopati v ta prostor – tudi z versko identiteto. In to ni nobeno kršenje načela ločenosti države in verskih skupnosti. S tem prepričanjem sem vstopal v dialog z verskimi skupnostmi, ki se mi je vedno zdel koristen in se je tudi dejansko obnesel – nihče ni nikoli zlorabil tega dialoga za neke parcialne, lastne interese, temveč smo vsi razumeli, da imamo od takega odprtega dialoga vsi koristi.

V čem vidite morda posebno vlogo katoliškega občestva v Sloveniji? Na katerih točkah ste zlasti v teh desetih letih vzpostavljali stike, sodelovanja, skupne pobude?

Najprej: v Sloveniji je veliko Cerkva, ampak katoliška je največja in je tudi ena tistih, ki je pustila najmočnejši pečat v naši zgodovini. To je mogoče hitro videti tudi tujcu, ki prileti na Brnik in se pelje v Ljubljano – zelo hitro vidi, da je prišel v državo z močnim katoliškim historičnim pečatom. Ne moreva pa iti mimo tega, kaj se je v enopartijskem sistemu dogajalo kristjanom: bili so »nagovorjeni«, naj v svoji politični identiteti ostajajo zunaj javnega, političnega prostora. Ne vidim nikakršnega razloga, da bi se to nadaljevalo v demokratičnem sistemu. Prepričan sem, da se morajo vsi v Sloveniji čutiti poklicane in zaželene v javnem prostoru. Nihče ne sme biti odmaknjen. To toliko bolj velja za Katoliško cerkev, saj je velika, pomembna, vplivna, in sicer zato, ker ljudje v njej in skozi njo izražajo svoja upanja in stiske. Le zakaj bi jo torej potiskali iz javnega prostora?! S tega vidika nisem bil nikoli obremenjen ne v eno ne v drugo smer. Ko končujem mandat, lahko rečem, da se je izkazalo to sodelovanje za zelo tvorno. Vesel sem, da smo tudi tukaj naredili korake naprej. Saj ni bilo vedno preprosto. Že predsednik Drnovšek je šel sem in tja h kakšni maši za domovino, ampak zdaj je postalo – če to vzamemo kot ilustracijo sodelovanja, ki jo javnost morda najbolj vidi – nenapisano pravilo, da enkrat ali dvakrat na leto predsednik ne glede na to, kdo in kaj je, obišče mašo za domovino ali ob kakšnih pomembnih dogodkih, ki so povezani z narodom in državo.

Bili ste tudi pri maši v Kočevskem rogu …

… že kot predsednik vlade.

Kot kočevski domačin in zato redni poročevalec Družine z roških spominskih slovesnosti sem videl, kako so vas ljudje vedno iskreno in prisrčno sprejemali. Kako ste vi sprejemali roške romarje in spominske slovesnosti?

Prvič sem bil v Kočevskem rogu leta 2010. Za to je obstajal poseben razlog. Leta 2009 je bila odkrita Huda jama: moralni šok, celotna javnost – leva in desna – je bila pretresena. To je bilo, se mi zdi, prvič v naši narodni zgodovini, da je bil vzpostavljen nek čustveni konsenz, da je to nekaj pretresljivega, groznega in da je treba na simbolni in stvarni ravni ukrepati. Tako smo se, čeprav smo imeli tisto leto socialno krizo zaradi svetovne in domače finančne krize, probleme v odnosih s Hrvaško, med parlamentarnimi strankami na mojo pobudo dogovorili, da gremo tudi v spravno zakonodajo. Sprejeli smo prelomne zakone, ki so bili pozneje še amandmirani. Vse to je gledala tudi Katoliška cerkev na čelu z nadškofom Stresom in to podpirala – ni bila vedno v celoti zadovoljna s tem, kar je bilo narejeno, a ta prizadevanja je podpirala, ne da bi se mešala v konkretne rešitve. Ko je bilo to konec jeseni za nami, smo leta 2010 z nadškofom Stresom vzpostavili zelo tvoren dialog, kako naprej, da ne bi obstali na začetku poti. Takrat je prišlo do odločitve, da se udeležim maše v Kočevskem rogu. Hvaležen sem dr. Stresu, ki mi je takrat zagotovil: »Z vami bom.«

Z njim sta nekaj dni pozneje obiskala tudi Hudo jamo …

… in isti dan položila venec tudi za žrtve nacističnega nasilja v celjskem Starem piskru. Danes se takšna dejanja zdijo samoumevna – in to štejem za uspeh tega projekta –, toda takrat, v letih 2009–2011, ni bilo tako.

A vrniva se v Kočevski rog, kamor ste me peljali s svojim vprašanjem. Ljudje bi lahko drugače razumeli moj prvi prihod, nekateri morda tudi kot provokacijo. Toda tega ni bilo. Usedel sem se v prvo vrsto. Tam je bila neka gospa in mi je zaupljivo rekla: »Ne bojte se; tukaj sva zato, da skupaj, vsak na svoj način, podoživljava roško tragedijo.« Bila je zelo prijazna …

… in vas, če se prav spomnim, s svojim dežnikom zaščitila pred močnim soncem.

(nasmeh) Potem je bilo vsako leto s tega vidika laže. Ljudje so razumeli, zakaj tja prihajam. To mi je veliko pomenilo, kot so mi veliko pomenili vsi nadaljnji spravni koraki, ki smo jih potem naredili z različnimi nosilci oblasti.

Kako pravzaprav razumete narodno spravo?

Sprava je stanje duha … A najprej: sprava temelji na zgodovinski resnici, to morava jasno povedati. In ta zgodovinska resnica ni nikoli docela odkrita. Vedno morava dopuščati možnost, da nove zgodovinske in druge raziskave privedejo do odkrivanja novih elementov in razčiščevanja že poznanih dejstev. Morava biti dovolj odprta, da to sprejemava. Sprava torej temelji na resnici, to je prva stvar. Druga stvar pa je, da imava lahko glede tega tudi različna mnenja, toda sprava temelji na tem, da ta različna mnenja ne izključujejo – še vedno sva povezana, se spoštujeva. Ker pa je sprava v Sloveniji pomembno vezana tudi na neke historične momente, kot so razkol v drugi svetovni vojni, povojni poboji, uzurpacija oblasti po drugi svetovni vojni, pomeni prizadevanje za narodno spravo tudi prizadevanje, da se popravijo krivice, ki so bile storjene v teh dogajanjih. Znova pa poudarjam: neločljivi del sprave je tudi to, da se poskušamo vživeti v bolečino drugega in živeti z njo, zlasti ko imamo opravka z generacijami, ki so rane in krivice doživljale neposredno ali posredno prek staršev. Naši otroci bodo zdaj že sprejemali neko novo vzdušje in ga, upam, tudi sami gojili: spravno, strpno vzdušje.

Omenili ste besedo »razkol«. Ali se že skoraj pregovorna trditev o vedno bolj razklanem slovenskem nacionalnem telesu potrjuje iz vaših številnih srečevanj s konkretnimi ljudmi v konkretnih življenjskih okoliščinah?

Ne smemo prehitro, morda celo malomarno in površno uporabljati besed, ki označujejo pomembne stvari. Razkola ni! Med nami so velike razlike, mestoma se pokaže tudi razdvojenost, gotovo. Toda v Sloveniji razkola, ki nas bi hromil, da bi se v najpomembnejših, najbolj občutljivih zgodovinskih trenutkih znašli na nasprotnih straneh in spet zakrvaveli kot narod – tega zdaj ni, te nevarnosti ne vidim.

Da ne bo pomote: ne podcenjujem nekaterih znakov, ki kažejo na to, da smo v situaciji, ko je veliko pomembneje govoriti proti sovražniku kot pa govoriti o svojem programu, o svojih vrednotah; ko se zdi komu bolj pomembno črniti nasprotnika in ga prikazovati kot sovražnika kot pa iskati poti sodelovanja. Tega se moramo zelo bati. Prav razmislek o narodni spravi nas opozarja na to, da smo ljudje, če smo si še tako različni, vedno – ljudje. Skrbno moramo paziti na dostojanstvo vsakogar. Ne bi pa šel tako daleč, da bi v takih razmerah videl znamenja, da je Slovenija razklana. Ni! Slovenija živi demokratično življenje. In tu se znova vračava na začetek najinega pogovora: še bolj se moramo navaditi različnosti, ob tem pa paziti, da ne po­udarjamo samo tistega, kar nas razlikuje, ampak da smo sposobni – tudi v političnem prostoru – vedno iskati tudi tisto, kar nas združuje, in to negovati. Seveda, v politiki imate številne stranke in jasno je, da iščejo svoj prostor s tem, ko po­udarjajo svoje posebnosti. Ampak za zrelo demokratično strankarsko življenje je značilno, da so velike stranke sposobne tudi sodelovanja. In prav to jih kvalificira kot odgovorne stranke.

Zapreti moramo torej vrata izključevanju in sovražnosti, ne smemo pa pri tem zapreti vrat svobodi govora, združevanja, svobodi, da misliš drugače. Tega pa res ne! Zavedam se: to je zelo občutljiva stvar, predmet ocen in tehtanj – toda naj bo res stvar argumentiranih ocen in tehtanj, ne pa predsodkov in vnaprejšnjih zapiranj dialoških vrat.

Dovolite, da v ta okvir priznavanja vzajemnih razlik, a tudi vzajemnega spoštovanja umestim še eno vašo držo, namreč podeljevanje državnih odlikovanj, ki so v vaši pristojnosti. Zdi se, da ste pri tem skušali imeti pred očmi vse družbene skupine in njihove predstavnike, vse dele narodnega telesa. Ker vem, da ste – zavedam se, da je beseda nenavadna – učljiv človek: česa ste se sami na­učili od ljudi, ki ste se jim poklonili z odlikovanji?

Res sem vam hvaležen za to vprašanje, mislim, da ste prvi, ki mi ga postavljate. Odgovor nanj pa sam pogosto uporabljam, zlasti ko nagovarjam dijake in študente. V izhodišče postavim prav to: »Ker sem predsednik in odlikujem ljudi, bi vam v zvezi s tem rad nekaj povedal …« No, pa bom zdaj lahko povedal tudi vašim bralcem. (smeh)

Mlade vprašam, ali menijo, da so odlikovanci zelo talentirani ljudje. So, ampak talentiranih ljudi je veliko. Potem mlade izzovem z mnenjem, da so odlikovanci zelo verjetno ljudje, ki imajo ogromno znanja. Imajo ga, ampak veliko znajo tudi številni drugi. Nato navedem prepričanje, ki v odlikovancih prepoznava ljudi, ki se veliko odrekajo. Res se, toda odrekajo se tudi mnogi drugi. Kaj torej imajo odlikovanci, kar jih določa kot posebne, izjemne, ki stopijo na kulturni, športni, znanstveni in še kakšen drug parnas? Moja ocena je, da jih kot take, posebne, določata pogum in vztrajnost – torej ne toliko stvari, ki so dane z DNK, temveč so pridobljene s socializacijo. Gre za ljudi, ki imajo talente in znanje, ki so se pripravljeni odrekati, a imajo ob vsem tem pogum, da stopijo iz običajnih okvirov – gredo out of the box, kot bi rekli mladi –, in vztrajnost, da pri prvem poskusu, ki bi se morda ne posrečil, ne odnehajo. To velja od športa in znanosti do politike in kulture. Do tega spoznanja sem se tudi sam dokopal ob ljudeh, ki sem jim podelil odlikovanja ali jabolka navdiha.

Mladim zato vedno rečem: ni nujno, da stremite po tem, da ste najboljši; v življenju vas lahko osrečujejo tudi druge stvari. Toda če boste hoteli resnično nekaj doseči, potem se zavedajte, da to ni odvisno samo od tega, ali vam je bil za to dodeljen talent in ali imate za to potrebno znanje, temveč razmišljajte tudi o tem, da morate biti v svojem prizadevanju pogumni in vztrajni. To lahko rečem tudi zase. Če bi klonil pri prvih poskusih nečesa, za kar sem se zavzemal – ne nazadnje tudi za to, da bi bil predsednik vseh ali za narodno spravo –, bi lahko zelo hitro zaključil te stvari. Ker pa sem imel stremljenje in željo, sem hodil naprej tudi takrat, ko so bile pred mano strahovite ovire. Niti nisem želel, da javnost vidi te ovire in kako jih preplezam. Če me javnost pri tem pohvali, bom seveda zadovoljen, ampak čez te ovire sem šel zato, ker sem ljudem prisegel, da bom delal nekaj, kar menim, da je pomembno za našo skupnost. To mi na koncu daje zadoščenje. Torej: vztrajnost in pogum!

Tudi sicer ste se skušali s svojim predsedniškim slogom približati mladim, ki jim naša generacija počasi predaja baklo državnosti. Doma sem bil malce predrzen, pa sem hčerko, maturantko, pobaral, kaj bi vas vprašala, če bi šla z mano k temu intervjuju. Spomnila se je obiska pri vas pred nekaj leti – bila je s skupino kolednikov iz kočevske župnije. Z mladimi ste se menda pogovarjali kot »s starimi frendi«, mi je rekla, spraševali ste jih po njihovih imenih. »Vprašala bi ga, ali si je zapomnil mojega?« se mi je zasmejala. No, najbrž si ga niste, a v hčerinih besedah je skrito neko drugo vprašanje: Ali ste si zapomnili veselja in upanja, pa tudi stiske in bolečine mladih, ki ste jih srečevali? Ime česa so ti mladi danes?

(premislek) Pred nekaj dnevi sem imel zelo resen pogovor, v katerem so zelo ugledni sogovorniki prihajali do zelo obupavajočih ocen o tem, kaj nas v prihodnosti čaka – v domačem, evropskem in svetovnem merilu; to zgoščanje zgodovine, ki smo mu priče, jih je zelo skrbelo. Na koncu so govorili celo o strahu, ne samo o skrbeh glede prihodnosti. Po drugi svetovni vojni smo si želeli trajen mir, zdaj imamo vojno v Ukrajini – torej vojne niso »izogibne«, zdi se celo, da so neizogibne, tako rekoč nujni sestavni del našega življenja. Prekinil sem tak tok pogovora in rekel: kaj je torej dediščina, ki jo puščamo našim otrokom – da smo obupali nad tem, da je mogoč trajen mir? Ali si mi kot očetje to lahko privoščimo?! Res se tukaj pogovarjamo kot akademski politiki, toda če vstopimo v očetovske čevlje, vendarle ne moremo priti pred svoje otroke in jim reči: prišli smo do stališča, da je vse zavoženo, in zdaj vam prepuščamo tak zavožen svet, kar sami ga uredite. To je nemogoče! Moramo vztrajati pri tem, da vedno obstaja upanje, da vedno obstaja možnost za to, da je in bo svet boljši, bolj pravičen, sicer … Sicer izgubljamo stik s prihodnostjo, ker mlade puščamo na cedilu. Te moje besede so tisti trenutek dejansko spremenile ozračje – vsi so se ovedli: seveda, Marija sveta, saj res! Ko smo se vživeli v svojo očetovsko – in najbrž še kakšno – vlogo, je prevladala druga percepcija.

Bom zelo iskren … Name je v politični karieri zelo vplivalo dejstvo, da sem postal oče. Zlasti kasneje, ko sem postal predsednik republike, mi je bilo to še posebej pomembno, ves čas me je spremljala zavest, da za nami prihajajo nove generacije, zato se moramo stalno spraševati, kakšno Slovenijo jim bomo zapustili. To sem vedno želel, ko sem govoril z mladimi: razumeti njihova pričakovanja in stiske, da bi razumel, kaj naj delamo za to, da bi svet pustili tak, da se bodo mladi v njem čim bolje znašli in zanj lahko prispevali svoj ustvarjalni delež. Nagovarjal sem jih, naj vedno poskušajo, naj nikoli ne obupajo, naj vedno gledajo na stvari s prepričanjem, da so lahko boljše, da se sami ne zlomijo pred problemi, s katerimi se soočajo.

Zavedati se morava še nečesa: vaša hči in moj sin nimata osebnega zgodovinskega spomina, ki bi segal v prejšnji čas, v čas pred demokratizacijo in osamosvojitvijo. Midva veva, kakšen je bil simbolni in stvarni naboj ob koncu 80. in v začetku 90. let prejšnjega stoletja, ta odboj slovenskega naroda od prejšnje situacije. Oni tega ne vedo, oni so rojeni v to državo. Nikoli se ne morem čudovito načuditi, ko mi otroci prinašajo pisma, knjižice – trudijo se narisati slovenski grb, kot ga midva ne znava. Oni ga znajo drugače, to je njihov grb. Oni znajo narisati prave barve v zastavo, v pravem zaporedju, pa so stari štiri, pet let. Oni vedo! To je njihova država, oni ne razmišljajo o tem, kako je nastala. To je njihova država, to državo imajo in mi jim moramo pustiti upanje, da ima ta država še vedno ta in tak naboj, kot ga je imela ob svojem rojstvu. To je vse, kar smo dolžni storiti kot starši in kot generacija, ki jim počasi predaja državne vajeti v roke.

Bo šel v to smer tudi kakšen nasvet vašemu nasledniku ali naslednici na položaju predsednika republike? Sicer niste človek, ki bi dajal nasvete, pa vendar …

Ne, ne … Tisti, ki bo izvoljen, bo imel mandat, da bo o vseh teh stvareh razmišljal s svojo glavo. Če pa bo vprašal ali vprašala po čem, bom seveda rad odgovoril. Da bi se čutil poklicanega deliti nasvete, pa res ne.

Te dni vas vsi sprašujejo, kaj boste počeli po 23. decembru. Sam vas tega ne bom vprašal …

… hvala! (smeh)

Bom pa nekaj drugega, morda malce »nekorektnega«. Omenili ste, da ste hodili k maši za domovino, kar je zdaj nekakšno nenapisano pravilo za položaj predsednika republike, večkrat ste bili pri maši v Kočevskem rogu in še kje drugje. Desetletje ste k tem mašam prihajali kot predsednik vseh, boste morda odslej kdaj prišli kot Borut Pahor?

Prav gotovo – zlasti če bom dobil vabilo, se bom rade volje odzval. Če bi tistemu, ki bi me povabil, to nekaj pomenilo, vedoč, da ne hodim vsako nedeljo k maši, se bom rade volje odzval.

Torej vam lahko rečemo: nasvidenje?

Prav gotovo – nasvidenje!

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh

Dobrodošli! 

Ob praznikih smo za vas pripravili e-darilo: 

pričevanje Glorie Polo: Zadela me je strela

Kliknite tukaj

Close