V Združenih državah Amerike ta dogodek na nacionalni ravni običajno prirejajo v začetku koledarskega leta, meseca januarja, ko se v prestolnici Washington zbere več deset tisoč Američanov, ki podpirajo življenje od spočetja do naravnega konca. Letos je udeležence pred stavbo ameriškega vrhovnega sodišča, ki je navadno končna točka pohoda, pričakala skupina žensk z osebno izkušnjo umetne prekinitve nosečnosti. Kot je poročal spletni portal CNA, je vsaka izmed njih v rokah držala plakat z napisom: »Obžalujem svoj splav.«

Želim spregovoriti, v upanju, da bodo drugi ljudje, ki trpijo v tišini, to tišino prekinili.

»Zato želim spregovoriti: v upanju, da bodo drugi ljudje, ki trpijo v tišini, to tišino prekinili,« je v pogovoru za medije med največjim vsakoletnim dogodkom za življenje v ZDA takrat povedala Leslie Blackwell iz ameriške zvezne države Virginija. Blackwellova se je s skupino spremljevalcev pohoda udeležila v okviru kampanje »Silent No More Awareness« (Ne bomo več molčali, op. prev.), ki javnost osvešča o bolečini splava in zagotavlja zdravljenje tistim, ki jih je splav prizadel.

Tragične osebne zgodbe

Skupina na spletu deli na tisoče pričevanj oseb, ki jih je splav na kakršen koli način prizadel. Na pohodu so ženske osebno delile svoje zgodbe o splavu. Ena se je spominjala, kako je želela prikriti svoj »greh spolnosti«. Druga je pripovedovala, da je bila med služenjem vojaškega roka žrtev posilstva na zmenku. 63-letna Blackwellova pa je pojasnila, da se je za splav odločila zaradi svoje kariere.

Po dveh splavih zaradi kariere Leslie svoje službe ni mogla več opravljati.

»Danes pogosto slišimo: nočem imeti otroka, hočem kariero,« je povedala v pogovoru za CNA. »No, to je zanimivo. Kot sem dejala, sem se na začetku zaradi kariere odpovedala dvema otrokoma, potem pa sem bila tako depresivna in dva splava sta na moje življenje vplivala tako močno, da svoje kariere nisem mogla opravljati.«

Postopno ozdravljenje

Blackwellova je prvič izvedela, da je noseča, ko je bila v zadnjem letniku študija. »Študirala sem komunikologijo in dobila sanjsko službo voditeljice jutranje pogovorne oddaje. Malo pred tem pa sem izvedela, da sem noseča, in vedela sem, da v pričakovanju otroka nikakor ne bi mogla delati v televizijski oddaji,« se je spominjala. »Če bi izvedeli, da sem noseča, bi moja sanjska služba splavala po vodi.« Zato, je nadaljevala, »sem to 'nevšečnost' odpravila, nadaljevala svoje življenje, pripravljala pogovorno oddajo in vse je bilo v redu«.

No, tako je mislila. Približno leto in pol pozneje je ugotovila, da je znova noseča - in opravila je drugi splav. »Po tem me je bilo malodane konec,« se spominja: »Bila sem povsem izpraznjena, vendar nisem razumela, zakaj.« V sedemdesetih letih je verjela številnim lažem in skrajniškemu feminizmu: »Vse se je vrtelo okoli mene in moje kariere!« Opredeljevala se je kot feministka in se skoraj pridružila upravnemu odboru virginijske izpostave organizacije Načrtovano starševstvo (Planned Parenthood, op. prev.).

Blackwellova je našla ozdravljenje na duhovnih vajah v okviru terapevtske skupine Rahelin vinograd.

Po splavih je Blackwellova zapadla v depresijo, začela je uživati alkohol in droge. Na koncu je pustila tako zaželjeno službo in se vrnila domov k staršem. Potrebovala je 30 let, da je spoznala, kako je ves ta čas trpela za posledicami splava. Pozneje je našla ozdravljenje na duhovnih vajah v okviru terapevtske skupine Rahelin vinograd.

»Počasi sem razumela, da sem zato začela škodovati sama sebi. Zato sem pila, jemala droge, se počutila grozno in depresivno,« se je spominjala Blackwellova. »To je bilo postopno ozdravljenje, ki me je pripeljalo h Kristusu in mi omogočilo, da sem lahko znova nadaljevala svoje življenje.«

FOTO: FB/Silent No More Awareness

»Moja angelčka«

Mladim ženskam, ki razmišljajo o splavu, je ponudila svoj nasvet: »Vedno izberite življenje, ker boste za to nagrajene,« je prepričana Blackwellova. Poudarila je tudi, da danes obstajajo »čudoviti programi« za pomoč nosečnicam v stiski. V domači župniji sodeluje s skupino, ki je ustanovila center za pomoč nosečnicam. »Nenaravno je, da ženska vzame življenje svojemu otroku,« je zaključila. »Naše maternice so svet prostor in odločitev za splav vas bo preganjala vse življenje.«

Mary D in Timmy sta moja angelčka, ki me čakata, ko se bomo nekoč srečali v nebesih!

Sama še vedno šteje leta in vsakokrat premišljuje, koliko let bi danes štela njena otroka: »Pred dvainštiridesetimi leti,« je pojasnila, »sem januarja izvedela, da sem noseča.« Na spletu večkrat piše o svojih otrocih: »Mary D in Timmy sta moja angelčka, ki me čakata, ko se bomo nekoč srečali v nebesih!«

»Najbolj obžalovanja vredna odločitev v mojem življenju«

Druga udeleženka pohoda, 53-letna Shelley, ki ni želela izdati svojega priimka, je povedala, da je bil splav »najbolj obžalovanja vredna odločitev v mojem življenju«: »Ničesar ne moreš storiti, da bi se vrnil nazaj in jo spremenil, lahko pa naredim nekaj v spomin na svojega otroka: da pomagam pri osveščanju, ne le ljudi, ki so izgubljeni, ampak tudi vernih ljudi, ki v resnici ne vedo kaj dosti o splavu,« je poudarila.

Ko sem končno imela svoje otroke, sem morala opraviti obračun z Bogom.

Shelley ni vedela, kaj je splav, dokler ni dopolnila 18 let. Tik pred svojim 20. rojstnim dnem je izvedela, da je noseča: »Bila sem povsem uničena, saj z očetom nisem imela najboljšega odnosa,« je pojasnila. »Želel je, da bi se poročila. Sama se nisem želela poročiti, svojo nosečnost sem želela prikriti.« Takrat je oče omenil splav.

»Predlagal mi je splav, ker je bila njegova sestra noseča in je nosečnost preživljala sama. Povedal mi je, da je zaradi tega zelo trpela, on pa ni želel, da bi trpela tudi jaz.« Po Shelleyinih besedah je bila to »laž, ki je v meni zanetila misel na splav.« Zaradi te odločitve je dolgo časa zelo trpela: »Ko sem končno imela svoje otroke, sem morala opraviti obračun z Bogom.« Njeno zdravljenje še ni zaključeno.

Pomoč ženskam v vojski

Zgodba Jody Duffy je »nekoliko drugačna«. Pri 21 letih je splavila, potem ko je zanosila po posilstvu na zmenku. »Imela sem občutek, da zaradi službe v vojski nimam druge izbire kot splav,« je dejala 63-letna vojna veteranka. Trajalo je približno dvajset let, preden sem spoznala, da potrebujem zdravljenje.«

Najslabše se je dejavno odzvati v prvem trenutku, kajti odločitev za splav te zaznamuje za vse življenje.

Tako kot Blackwellova je tudi ona našla ozdravljenje v skupini Rahelin vinograd. Pozneje se je pridružila organizaciji »Silent No More«. Danes pomaga drugim ozdraveti po splavu, predvsem ženskam, zaposlenim v vojski. V sodelovanju z organizacijo Rahelin vinograd pomaga vojakinjam, veterankam in njihovim družinam.

Mladim ženskam, ki razmišljajo o splavu, svetuje, naj »najprej sedejo in globoko vdihnejo«. Po njenem mnenju se je najslabše dejavno odzvati v prvem trenutku. Odločitev za splav te namreč zaznamuje za vse življenje.