»Tinska Mati, ne zapusti nas, usliši prošnje naše glas,« se je tako zopet v nebo iz srca vila pesem v cerkvi Matere Božje na Tinski gori na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja. Tukajšnje romarsko Marijino svetišče je iz druge polovice 15. stoletja. O nastanku božje poti ni veliko sledi. Pravijo, da se je nekoč vrh hriba Marija prikazala nekemu kmetu in naročila, naj ji tu zidajo cerkev. Prav gotovo pa so pri zidavi obeh, tudi bližnje, višje ležeče sv. Ane sodelovali bogati celjski in drugi grofje.

Prvič je veliki šmaren v Sloveniji obhajal novi apostolski nuncij Luigi Bianco, in to na Tinski gori. FOTO: Jože Potrpin

Slovesno, kot že dolgo ne

Slovesno mašo je v navzočnosti številnih romarjev od blizu in daleč, sodelovanju bogoslovcev, mladih in ključarjev, ob somaševanju več duhovnikov, duhovnikov rojakov, župnika Damjana Ratajca, z novoimenovanim murskosoboškim škofom Janezom Kozincem in škofom Maksimilijanom Matjažem daroval novi apostolski nuncij v Sloveniji Luigi Bianco. Po maši pa se je okoli obeh cerkva odvila veličastna tradicionalna procesija z lučkami, nato je sledil običaj polaganja gorečih sveč na plošči in njihov zažig, procesija pa se sklenila v svetišču v goreči pesmi in molitvi. 

Nuncij Bianco je somaševanje vodil v slovenskem jeziku.

 Po maši je sledila procesija z lučkami. FOTO: Jože Potrpin

Povezani v eno družino

Praznični pridigar je bil škof Maksimilijan. Kot prvo je izrazil veselje, da so lahko v svoji sredi pozdravili novega nuncija Bianca. In izpostavil, »da je v tem svetem letu za nas vedno znova priložnost, da se zahvalimo za tolike darove, ki smo jih pravzaprav že kot verni sprejeli, pa si morda teh darov včasih premalo zavedamo. Eden izmed teh darov je gotovo, da kristjani v svetu nismo samo kristjani ene dežele, ampak smo povezani v eno družino, vesoljno družino katoličanov, eno sveto, katoliško in apostolsko Cerkev, in imamo enega vrhovnega pastirja, sedaj papeža Leona XIV. Potem ima tudi vsak narod predstavnika svetega očeta med seboj, ki lahko spoznava deželo, papežu prav poroča o njenih posebnih potrebah. Na ta način lahko živimo tudi mi svojo specifičnost, pa hkrati se zavedamo, da pripadamo eni katoliški Cerkvi, in da je apostol Peter tudi za nas tista skala edinosti, ki nas povezuje.«

Goreče sveče so položili na ploščo in jih ugasnili. FOTO: Jože Potrpin

Za nekaj novega, izvirnega

Na lepi predvečer Marijinega praznika pa po škofovih besedah lahko občudujemo Devico Marijo, se ji še posebej zahvalimo in pri njej napijemo njene materinske drže. V svetem letu smo že naredili morda veliko tudi vaj in pobožnosti z namenom, da bi tudi sami utrdili svojo zavest in hvaležnost, da smo kristjani, da smo pri krstu sprejeli dar božjega otroštva. Dali Gospodu na razpolago svoje življenje, da prav in tudi po vsakem izmed v tem svetu naredi nekaj novega. Ne novega na zunaj, ampak novega v smislu izvirnega, osebnega, trajnega. Tista novost, ki je odvisna od vsakega izmed nas, pa je novost ljubezni, ki jo je sposobno narediti samo človeško srce.

Somaševanje je vodil novi apostolski nuncij v Sloveniji Luigi Bianco. FOTO: Jože Potrpin

Žena zaupanja, poslušanja in odločitve

V nadaljevanju se je škof Matjaž zahvalil za tri Marijine drže: da je bila žena zaupanja in upanja, žena poslušanja in žena pogumne odločitve.

»Prosimo Gospoda, naj tudi v nas okrepi predvsem vero v dobroto Boga. Kakorkoli se morda ta beseda sliši nenavadna, da moramo verovati, da je Bog dober. Pa vendarle praktično velikokrat živimo tako, kakor da bi Bog ne bil dober do nas. Kakor da bi bil do nas samo strog, vsemogočni Oče, ne pa v prvi vrsti dober, ki nam želi dobro in samo dobro. Ko o tem razmišljam, potem mi prihaja v spomin prav to, kar se v zadnjem času pri nas širi. Strah pred koncem, strah pred trpljenjem in strah pred smrtjo.«

Prosimo za vse, da se ne bi bali smrti, je izpostavil škof Matjaž. FOTO: Jože Potrpin

Pojavili so se namreč skupine in krogi, ki so začeli govoriti, da človeku pravzaprav ni dostojno, da bi trpel, se soočal z boleznijo, stisko, čimerkoli, in so uvedli paradigmo o srečni in lahki smrti. »Srečno in lahko smrt podarja človeku samo Bog takrat, ko človeško življenje zapušča spravljen, v miru in srečen, zadovoljen. Da je lahko storil to, kar mu je Gospod podaril in zaupal… Zato prosimo danes za vse nas, da bi res spoštovali in se veselili življenja od začetka do konca, da se ne bi bali niti pred koncem. Naši stari so vedno pri vsaki molitvi dodajali tisto prošnjo za srečno zadnjo uro. Morda je strah pred zadnjo uro danes posledica prav tega, da si mislimo, da bomo tudi z zadnjo uro mi upravljali, jo mi določili. Ta zadnje ura je v rokah dobrega in usmiljenega Boga in smemo zaupati in smemo verjeti, da je on tisti, ki nam bo dajal moč, ljubezen in potrpežljivost, da jo bomo zmogli živeti v polnosti, živeti tako, da v resnici ne bo zadnja, ampak se bo spremenila v novo uro, v večno, ki ne bo imela konca,« je škof še posebej poudaril.

Slovesnosti so se udeležili romarji od blizu in daleč. FOTO: Jože Potrpin

Ne odhajamo v neznano

Marija je nadalje žena poslušanja in ohranjanja Božje besede. Včasih se zdi, da poslušamo bližnjega, pa vendarle ostajamo tolikokrat samo pri svojih mislih, pri svojih načrtih. »Če želimo res, da bi zaživeli naše medsebojne odnose, se lahko dotaknili drug drugega s srcem, potem moramo dati drug drugemu tudi čas, potrpežljivost, včasih tudi dar odpuščanja, dar ljubezni. Tudi tega nas Marija uči. Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi. Kljub temu, da ni bilo lahko izreči tisti 'zgodi se', ker je gotovo terjal od Marije veliko. Gotovo je terjal, da je morala spremeniti svoje osebne načrte, pa vendar je bil tisti njen 'zgodi se' blagoslovljen, ne samo zanjo, ampak tudi za vse nas.«

Mi ne odhajamo v nič, mi ne odhajamo v temo. Mi odhajamo v Božje naročje. Ne samo starejši, tudi mlajši je prav, da o tem razmišljamo.

Kot je še poudaril škof, Marija je končno žena pogumne odločitve. Čeprav je slutila, da se bo v življenju dogajalo veliko, da se bodo zgodile tudi takšne stvari, ki si jih ne bo želela, je vendar pogumno in odločno rekla, »zgodi se«, zgodi se mi. »In ni poskrbela najprej zase, ampak je odprla oči. Kot vemo, je na nek način stopila iz same sebe, odhitela do svoje sorodnice Elizabete, in najprej njej pomagala in pokazala, kako velike reči je Gospod storil. Da bi ta njen pogum tudi nam izprosil tistega pravega poguma vere, ki ga tako zelo potrebujemo.« Končno tudi poguma, ki bi nas osvobodil strahu pred koncem, pred neznanim, ker za kristjana, za nas, ki verujemo, pravzaprav ni neznanega. »Mi ne odhajamo v nič, mi ne odhajamo v temo. Mi odhajamo v Božje naročje. Ne samo starejši, tudi mlajši je prav, da o tem razmišljamo. Da se na to pripravljamo, da tudi drug drugega spodbujamo prav s tem, ko mu na nek način pokažemo, pričujemo, da Bog ne skrbi za angele, ne skrbi samo za svoje, Bog skrbi za vse, še posebej za tiste, ki so v stiski, še posebej za tiste, ki so oddaljeni.«

Svoj nagovor pa je sklenil z besedami: »Tako prosimo danes Devico Marijo, naj v nas res okrepi vero v dobrost Boga, v njegovo ljubezen, potrpežljivost, nam nakloni zaupne vere, zaupanja v moč molitve, v moč zakramentov, v moč Božje navzočnosti v Besedi, Kruhu in Vinu pri vsaki sveti maši, ki nam bo dalo moč za sedanje življenje, pa tudi za tisti konec koncev konec, ko se bo naše zemeljsko ločilo od nas, in bomo dokončno stopili tja, kjer verujemo, da je Devica Marija že v naročju nebeškega Očeta in svetih angelov.«