Fatima na Portugalskem, kjer se je pred dobrimi sto leti Marija prikazala trem pastirčkom, Jacinti, Frančišku in Luciji, se je razvila v veliko romarsko središče. Vanjo vsako leto poroma več kot šest milijonov romarjev, zdaj ima več kot 300 zaposlenih. Romarsko središče od leta 2011 vodi rektor dr. Carlos Cabecinhas. V intervjuju za novo številko tednika Družina je spregovoril o sporočilu Fatimske Marije za sedanji čas.

Marijino romarsko središče v Fatimi. FOTO: Fatima.pt 

Kako se je, odkar ste rektor, razvilo fatimsko romarsko središče? Kaj vas kot voditelja trenutno najbolj veseli, s čim imate največ skrbi?

Ogromno lepih stvari se je zgodilo: leta 2017 smo praznovali stoletnico Marijinih prikazovanj in pripravili veliko slovesnost ob razglasitvi Frančiška in Jacinte za svetnika. Spominjam se tudi težkih stvari: 13. maja 2020, ko je bil trg zaradi pandemije popolnoma prazen. Grozljiv prizor. Bolj kot vse drugo smo se v vseh teh letih trudili, da bi širili sporočilo Fatime, ne le po Portugalski ampak po vsem svetu. To je bilo pomembnejše delo od vseh stavb, ki so se v tem času zgradile ali prenovile.

Glede na to, da se evropski prostor srečuje z demografsko zimo, zmanjševanjem števila rednih nedeljnikov, duhovnih poklicev, podeljenih zakramentov ... ali se to občuti tudi v tako velikih romarskih središčih, kot je Fatima?

Tudi na Portugalskem so po epidemiji koronavirusa številne župnije doživele upad vernikov pri nedeljskih mašah. V Fatimi tega nismo občutili, število romarjev se ni zmanjšalo. Še v času pandemije so ljudje kljub omejitvam poskušali priti k Fatimski Mariji.

Carlos Cabecinhas pred podobo Marije Pomagaj z Brezij. FOTO: Janez Kotar

Pogosto vidimo, kako je prav obisk svetišča, kot je Fatima, in češčenje Device Marije tisti krhki člen, ki nekoga še povezuje z vero. K nam prihajajo mnogi katoličani, ki v svojih župnijah ne hodijo več v cerkev, in čutim, da je naša velika odgovornost, da jih v Fatimi lepo sprejmemo. Moramo jim omogočiti globoko duhovno doživetje, ki jih bo morda vrnilo na pot bolj zavestnega življenja po veri.

Bi rekli, da v Fatimi ljudje dobijo bolj neposredno duhovno izkušnjo?

Tako je. Pa to sploh ne pomeni, da duhovniki v župnijah delajo kaj narobe. Težava je preprosto v verskem življenju posameznika, ki je izgubilo svoj žar. Na takih posebnih krajih, kot je Fatima, ljudje spet lahko začutijo to pomembno dimenzijo vere in začnejo iskati njeno mesto v svojem življenju.

V Fatimo mnogi priromajo peš. To je kar zahtevno romanje in za razliko od Camina de Santiago je tu najbolj pomemben cilj, trenutek, ko prispeš v Fatimo. To je za romarje vedno zelo čustven trenutek, ob katerem so tudi bolj dovzetni, da jih te stvari nagovorijo, da doživijo Božjo bližino. Mnogi od njih rečejo, da že na leta niso molili. Tu pa začutijo, da so na posebnem kraju. Marija se dotakne njihovih src in to je začetek spreobrnjenja ali novega življenja po veri.

Rektor slovenskega Marijinega narodnega svetišča na Brezjah dr. p. Robert Bahčič z gostom s Portugalske. FOTO: Janez Kotar

Današnjega človeka torej žeja po duhovnosti, čeprav je pogosto videti ravno nasprotno? 

V Fatimi smo temu priča vsak dan. Ljudje pogosto ne vedo, kaj potrebujejo, kaj iščejo. In neredko se zgodi, da ob prihodu v Fatimo začnejo jokati. Ko jih vprašamo, zakaj jokajo, ne znajo pojasniti. Mislim, da so solze pogost spremljevalec začetka spreobrnjenja.

Kakšne sadove molitve vidite v Fatimi?

Vsak dan molimo za mir. Zakaj potem miru še vedno ni, bo kdo rekel. Ne gre tako avtomatično. Molitev ni gumb, na katerega pritisneš in se nekaj zgodi. Mislim, da molitev v prvi vrsti spreminja molivca. Prvi sad molitve so molivci, ki se prek molitve spreobračajo in posvečujejo. Temu smo v Fatimi vedno znova priča. Ljudje nam povedo, da jim je molitev pomagala, da so na svoje življenje in svet pogledali v drugačni luči.

FOTO: Janez Kotar

Papež Benedikt XVI. je ob obisku Fatime v 2010 spregovoril tudi o krizi zlorab v Cerkvi: »Napadi na papeža in na Cerkev ne prihajajo samo od zunaj, ampak trpljenje Cerkve prihaja prav od znotraj, zaradi greha, ki obstaja v Cerkvi.« V Fatimi imate mozaik p. Marka Rupnika. Ga boste odstranili?

Ne, mozaika p. Rupnika ne bomo odstranili, čeprav jih ni malo, ki so mi to predlagali. Če je vse to res, globoko obžalujemo situacijo in sočustvujemo z žrtvami, a mozaik bo ostal. To je ključni sestavni del bazilike Svete Trojice, brez katerega cerkev ne bi funkcionirala. Ne moremo ga preprosto prekriti, tako kot so to naredili v Lurdu. To je umetniško delo z globoko vsebino, ki ljudem pomaga pri molitvi. Menim, da umetniško delo v prvi vrsti govori o skrivnostih, ki jih predstavlja, in ne o umetniku, ki ga je ustvaril.

Avtorica pogovora Katarina Ropret z rektorjem Marijinega narodnega svetišča v Fatimi. FOTO: Osebni arhiv

Ali je res, da v Fatimi nenehno molite pred Najsvetejšim? Zakaj je evharistija tako pomembna za vas?

Trije pastirčki so po tistem, ko se jim je prvič prikazal angel, nenehno iskali Božjo bližino, tako kot jim je to priporočila Marija. Veliko časa so preživljali v cerkvi, prejemali sveto obhajilo, častili Boga v sveti evharistiji. Frančišek niti v šolo ni hotel iti, zato da je lahko preživel več časa v cerkvi.

Evharistična dimenzija je bistvena za sporočilo Fatime. V narodnem svetišču Fatima imamo že od 60. let prejšnjega stoletja češčenje Najsvetejšega 24 ur na dan. Najprej je zato skrbela redovna skupnost sester Fatimske Marije, pred desetimi leti pa so prosile, da bi jih v nočnem času razbremenili – takrat so začele dežurati skupine laikov z vse Portugalske. Ljudje se pripeljejo tudi 3 ali 4 ure daleč, zato da pred Najsvetejšim vedno nekdo moli. Res me je presenetil ta odziv. To je res velikodušna pomoč našemu svetišču na način, ki je najpomembnejši: z molitvijo.

Daljši pogovor z rektorjem portugalskega Marijinega narodnega svetišča v Fatimi boste lahko prebrali v novi številki tednika Družina.