V nedeljo je pridigar pred oltarjem kvišku dvigal kroni. Trnjevo in kraljevsko. Bila je pač zadnja nedelja v cerkvenem letu, nedelja Kristusa Kralja. Na klopi pa nas je pričakal še nek drug motiv: podobica svete družine. Zrl sem zdaj proti oltarju in zlatemu kraljevemu krogu, zdaj v to malo sliko družine in v njej v bogastvo krščanske teologije. Krog, sem pomislil, in ga primerjal s podobico pred sabo. Kako močan simbol, skoraj preveč popoln za krščanstvo, kjer večkrat bolj kot v like zremo v razpelo, pa v razne prizore, osebe, ikone … V misli so se mi prikradla moja zgodnja verska iskanja – moje pogledovanje na Vzhod in v meditativnost tamkajšnje krožnosti.

Spomnil sem se, da me je kot mladega iskalca vznemirjala čudnost krščanstva. Njegova kompleksna teologija. Saj me še vedno. To, da v neki konkretni zgodovinski osebi, Jezusu iz Nazareta, prepoznavamo samega Boga; pa mati Marija, svetniki, pa toliki zakramenti, vse je tako zelo zapleteno in skoraj preveč človeško. Še križ – vsaj lat...