»To je pot, kjer korak za korakom odkrivaš Božji načrt zase,« poudarja p. Milan Kos in v isti sapi dodaja, da je odveč strah, da bi posameznik z enodnevnim obiskom samostana naredil dokončen korak za vstop med minorite. Ti imajo v Sloveniji trenutno sedem samostanov in 33 redovnikov, sedež province pa je na Ptuju, v Minoritskem samostanu sv. Petra in Pavla.

Provincialni minister slovenskih minoritov p. Milan Kos. FOTO: Ubald Trnkoczy 

P. Kos, na družbenem profili ste objavili povabilo, v katerem vabite posameznike, da se oglasijo pri vas in preživijo z vami en dan v samostanu. Zakaj ste se odločili za ta korak? Koga nagovarjate s tem povabilom? 

Danes je veliko mladih med 20. in 35. letom, ki razmišljajo in iščejo smisel svojega življenja. Vzamejo si čas za razločevanje glede svoje prihodnosti. Pri tem ne gre samo za poklic, ki bi ga želeli opravljati, ampak predvsem tudi za stan. Ali živeti zakonsko ali samsko življenje? Tudi samski stan je treba osmisliti. Ostati sam ali vstopiti v samostan na pot redovništva in morda tudi redovništva? Naš ustanovitelj sv. Frančišek je v mladosti potreboval kar nekaj let, da je ob Božji besedi prepoznal, kaj Gospod pričakuje od njega.

K tej objavi me nagovarja dejstvo, da mnogi ne poznajo konkretnega redovniškega življenja v samostanu in si ne upajo narediti konkretnega koraka ali pa celo ne vedo, kako in na koga se obrniti. Pred kratkim sem slišal izjavo moža, ki je pripovedoval, kako so kot ministranti veliko časa preživeli z župnikom in ta jih ni nikoli povabil na to pot. Živeli so v prepričanju, da ta pot pač ni za njih.

Kako lahko posamezniki pridejo v stik z vami, če vas želijo obiskati?  

Danes mladi veliko časa preživijo na sodobnih družbenih omrežjih in tukaj vidim eno izmed možnosti, da vzpostavijo stik z nami. Smo pa veseli vsakega, ki pokliče ali morda potrka na naša samostanska vrata ter izrazi željo po pogovoru, da preživi čas z nami pri molitvi ali morda ves dan ali pa tudi daljše obdobje.

Kaj bo nekdo, ki bo z vami preživel dan, ob tem spoznal oz. s kakšnim spoznanjem bo odšel domov? Kako bo zastavljen dan? 

Na Ptujski Gori, v Olimju, Piranu in na Ptuju želijo biti naša bratstva vedno odprta za takšne obiske. Naš dan je sestavljen in skupne molitve zjutraj, opoldne in zvečer ter osebne molitve in razmišljanja. Sestavni del dneva je tudi obhajanje svete maše in pastoralno delo ter razne obveznosti. Prav tako imamo čas za skupne obroke in bratski pogovor.

Upam, da bo vsak doživel, da bratje v samostanu živimo bratsko življenje in nikakor nismo osamljeni v samostanu. Smo bratje, ki delimo enake vrednote. Med sabo delimo veselje, skrbi, žalost in si med seboj pomagamo pri delu in v različnih življenjskih preizkušnjah.

Minoriti na Ptuju ob 50. obletnici samostojne province leta 2022. FOTO: FB minoriti

Lahko malo bolj konkretno opišete, kako je videti običajen dan minorita in kateri del dneva je vam najljubši? 

Dan začnemo s skupno molitvijo brevirja ter premišljevanjem. Navadno sledi jutranja sveta maša, čeprav se zadnje čase ta vedno bolj premika v večerne ure. Dopoldansko delo je za duhovnike v veliki meri namenjeno pastorali in lastnemu študiju, za brate in pogosto za vse pa so na urniku vsakodnevna dela, ki so podobna opravilom v družinah – skrb za urejenost samostana in cerkve, sprejemanje ljudi, ki prihajajo z različnimi potrebami, izobraževanje, …

Minoriti nedavno v Olimju. FOTO: FB p. Milan Kos

Tudi v popoldanskem času je še treba opraviti kakšno delo, najde se tudi čas za kakšen oseben hobi ali rekreacijo. Če v večernih urah ni pastoralnih zadolžitev, bratje radi preživimo čas skupaj v pogovoru, tudi kakšni skupni igri, pri gledanju dobre oddaje, …

Meni osebno je najljubša večerna skupna molitev brevirja. Ob tem čutim hvaležnost za preživeti dan in lep občutek, da smo se bratje po opravljenem delu ponovno vsi zbrali pri slavljenju Boga in odhajamo mirno k počitku.

Minoriti ste ob kapucini in frančiškanih ena od vej prvega redovnega reda sv. Frančiška Asiškega. Kako se minoriti razlikujete od kapucinov in frančiškanov? 

Pri nas minoritih sta močno poudarjena skupno bratsko življenje in konventualnost. Razsežnost konventualnosti se kaže v dejavni in odgovorni udeležbi vseh bratov v bratskem življenju, zlasti pri skupni liturgični molitvi, samostanskem mesečnem kapitlju in skupni mizi.

Boste podobne »akcije« oziroma povabila za en dan, preživet v samostanu, v prihodnje ponovili? 

Vsekakor želimo vedno pogosteje mladim na različne načine približati način našega redovnega življenja, tako prek medijev kot na konkreten način. V februarju 2027 pripravljamo na Ptuju in v Ljubljani dan odprtih vrat, ko bodo mladi lahko z nami preživeli ves dan in spoznali minorite in naše življenje ter delo.

Pravite, da minorit ne postaneš čez noč. Kateri so glavni koraki na poti do tega? 

Mnogi se morda ustrašijo tega koraka, torej vstopa v samostan, ker mislijo, da so s tem že naredili dokončen korak. Vendar ni tako. To je pot, kjer korak za korakom odkrivaš Božji načrt zase:

• Kandidatura – Živiš doma, a prideš »pogledat« in začutiš utrip samostana.
• Postulat – Prvi korak skozi vrata: začneš živeti in delati z brati.
• Noviciat – Leto tišine, globoke molitve in preizkušnje. Tukaj oblečeš habit!
• Začasne zaobljube – Prva uradna obljuba uboštva, pokorščine in čistosti (študij in delo).
• Večne zaobljube – Tvoj dokončni »DA« Bogu za vse življenje.

Slovenski minoriti (Slovenska minoritska provinca sv. Jožefa) imate svoj sedež na Ptuju. Koliko minoritskih samostanov je trenutno v Sloveniji in koliko minoritov (članov) deluje na območju celotne province?

Minoriti imamo v Sloveniji trenutno sedem samostanov in 33 redovnikov, med katerimi so trije redovni bratje. Naše poslanstvo ni samo v domovini, ampak imamo tudi tri misijonarje ter enega brata v vodstvu reda kot namestnika generalnega ministra. V teh dneh sem nam je pridružil tudi kandidat, ki ga navdušuje naš način življenja.

Minoritski samostan na Ptuju. FOTO: Ivo Žajdela

Marca 2026 ste bili ponovno izvoljeni za provincialnega ministra slovenskih minoritov. Kaj vas pri vašem minoritskem poslanstvu najbolj osrečuje? 

Največ veselja mi prinaša bratstvo. Bratsko življenje mi vedno daje novih moči in poguma za naprej. Kljub težki službi predstojnika sem neizmerno hvaležen za to milost, da se lahko udeležujem in doživljam bratska srečanja na mednarodni ravni kakor tudi doma. Sv. Frančišek je tako lepo zapisal: 'Ko mi je Gospod dal brate, mi ni nihče pokazal, kaj moram storiti. Toda sam Najvišji mi je razodel, da moram živeti po vzoru svetega evangelija.'

Tudi jaz ob bratih vedno znova dobivam moč in navdušenje za življenje po evangeliju v zaobljubah uboštva, čistosti in pokorščine. Največje veselje pa so trenutki, ko na vrata provincialata potrka kašen kandidat in se zanima za naš način življenja.