Z birmanci smo se večkrat pogovarjali o ljubezni in nekajkrat sem jim dal za domačo nalogo, da premislijo o naslednjem: če bi lahko s tem, da sami izgubijo življenje, rešili življenje komu drugemu, koga bi izbrali in kje bi potegnili mejo – do sem ja, od tu naprej ne? Tisto, o čemer smo se potem naslednjič pogovarjali, je bilo vedno iskanje razlogov za njihovo razmišljanje in za njihove odločitve. Kako in kje naj potegnemo mejo ljubezni in darovanja, da bo še smiselna? So to naši najbližji sorodniki? Morda še babice in dedki? Morda bratranci in sestrične? Kaj pa, če je nekdo moj bratranec, pa ga niti ne poznam? Kaj pa naši sošolci ali prijatelji? Se bolj splača dati svoje življenje za starejšo osebo ali za nekoga mlajšega, ki ima pred sabo še veliko življenja? Se morda bolj splača dati svoje življenje za nosečnico, ker s tem rešim dve življenji?

Ko smo takole podebatirali o svojih mejah, sem postavil še eno vprašanje: Kaj bi si želel, da bi oseba, ki bo živela zaradi moje daritve, nare...