Za nove začetke nikoli ni prepozno

Dunja Vrhovnik iz Slovenj Gradca svojo glasbeno pot gradi korak za korakom, a premišljeno in odločno. Danes 38-letna Korošica, ki se je večini ljudi sprva vtisnila v spomin v oddaji Slovenija ima talent leta 2018, je pred novim pomembnim življenjskim mejnikom. Kitaristka, tekstopiska, skladateljica, aranžerka in glasbena producentka pripravlja prvi samostojni koncert z bendom. Dogodek bo 10. oktobra v Slovenj Gradcu. Pot, ki jo je pripeljala do njega, pa je bila polna življenjskih preizkušenj. Najprej doma, v najlepšem mestu Petje v njeni mladosti ni bilo samoumevno, saj si je kot dolgoletna kitaristka sprva obljubila, da v življenju nikoli ne bo (za)pela. A po prelomnem klicu srca pri tridesetih letih se je praktično iz ničle začela učiti petja. Danes pred svojim prvim velikim samostojnim koncertom s spremljevalno skupino in lastno avtorsko glasbo dokazuje, kako pomembno je uskladiti glavo s srcem in v pravem trenutku začeti nekaj novega. Dnevi pred dogodkom so polni organizacijskega vrveža. Kljub vsemu naporu in stiski s časom pa ne skriva ponosa, da bo ta prelomni korak v svoji karieri storila prav v domačem okolju in pred domačim občinstvom. »Odločila sem se, da želim najprej doma pokazati korake, ki sem jih v teh letih naredila. V Slovenj Gradcu doslej še nisem imela samostojnega koncerta. To mesto mi veliko pomeni, ljudi imam rada in rada bi jim dala del sebe,« razloži Dunja. Obiskovalci bodo tako lahko slišali njene avtorske skladbe, ki bodo prvič zaživele v bendovski zasedbi. Ponosna je, da jo na odru spremlja njen brat, izjemen pianist in glasbenik Aljoša Vrhovnik. Na koncertu pa bo tudi njen oče Oto Vrhovnik, priznan saksofonist. »Lahko, da bova na odru kaj skupaj zapela,« je skrivnostna Dunja. Pomembno vlogo ima tudi mama Darja Vrhovnik, gonilna sila Koroške regionalne televizije, ki bo celoten dogodek posnela. »Ob pogledu na velik jumbo plakat, ki visi ob vstopu v Slovenj Gradec, mi je s solzami v očeh dejala, ali sploh vem, kako je ponosna, ko na njem vidi svojo hčer,« zaupa Dunja. Dunja s kitaro in bendom Dunja je okoli sebe zbrala sedemčlansko ekipo, ki jo sestavljajo brat Aljoša (klavir), David Breznik (električna kitara), Anika Kolar (tolkala), Miha Kadiš (bobni), Uroš Medved (bas kitara) ter spremljevalni vokalistki Katarina Gornjak Špegelj in Kristina Ogorevc. »Že na prvih vajah, ko smo zaigrali v živo, je to dalo mojim pesmim čisto drugo dimenzijo. Ključno je, da imamo med sabo dobro energijo,« je prepričana Dunja. Nova zasedba pa nikakor ne pomeni, da Dunja zapušča svoje 'korenine': »Še vedno ostajam Dunja s kitaro. Nastopala bom sama na manjših ali priložnostnih dogodkih in z bendom na velikih koncertih.« Zanimiva je tudi njena glasbena raznolikost. Zelo dolgo je potrebovala, da je sprejela, da s tem ni nič narobe. »Ko ustvarjam, me vrže od trdega rocka, intimnih balad, popa pa vse do elektronske glasbe. Dolgo sem mislila, da je to težava, saj industrija zahteva le eno smer. A zdaj vem, da je to moja prednost. Ljudje pridejo poslušat mene, mojo iskrenost. To sem enostavno jaz.« Zmagovalka iz nevidne bitke s hrano Dunjina življenjska pot ni bila lahka, saj je v preteklosti doživela težko preizkušnjo z motnjo hranjenja. Med 20. in 30. letom se je soočala z anoreksijo in bulimijo. »O tem se nisem hotela pogovarjati, tudi k zdravniku nisem želela. Le molilo se je, da bi se to enkrat ustavilo. In se je. A ko sem se jaz tako odločila. Kakšna moč je to, da sem lahko z odločitvijo obrnila svoje življenje. Od jutra do večera sem razmišljala, kje bom dobila hrano, ki jo bom potem izbruhala. Bruhanje je bilo kot droga, osvobajajoče. Na živce mi je šlo že vse skupaj, podobno kot pri kajenju. Z njim sem prenehala čez noč, enako se je zgodilo z bruhanjem. A potem je sledil še dolg proces, da sem se ponovno naučila vzpostaviti občutek lakote.« Mladim fantom in dekletom, ki bijejo nevidne bitke s hrano, svetuje predvsem pogum za pogovor z nekom, ki je to izkušnjo že prestal. »Potrebuješ človeka, ki te pogleda v oči in reče, da ve, kako težko je, a se da priti ven.« Hkrati poudarja, da ni enotnega nasveta, vsak mora najti svojo pot iz pekla motenj hranjenja. Srečo in glasbo je treba deliti Njena uspešnica Srečo treba je deliti nosi preprosto sporočilo o medsebojni bližini. K sodelovanju je pritegnila vse koroške osnovne šole in s projektom povezala celotno koroško regijo. Sporočilo pesmi je enostavno: »Srečo je treba deliti, takrat si, človek, zares srečen. Najprej jo moraš najti v sebi, potem pa to, kar imaš v sebi, deliš in to te napolnjuje.« Svojo pripravljenost pomagati je pokazala tudi med epidemijo koronavirusa. Ko so bili koncerti prepovedani, prav tako obiski v domovih za starejše, je vzela kitaro in jih obiskovala. Prepevala jim je pod balkoni in okni, starostniki pa so z njo prepevali znane evergreen melodije. »Jaz ljubim glasbo, a najbolj jo ljubim takrat, ko jo lahko delim z drugimi. To me najbolj osrečuje. Ko vadim v domačem studiu med štirimi stenami, je vse lepo in prav, a če tega ne morem deliti z drugimi, mi nič ne pomeni. Najbolj me je ganilo, ko so k oknom z vozički vozili nepokretne ljudi in so lahko doživeli del tega veselja.« Ali cenimo svoje talente? Kaj jo danes najbolj osrečuje? »V prvi vrsti to, da ko se zjutraj zbudim, me ne tišči v prsih. Da čutim notranji mir,« pove Dunja. »Leta tega miru nisem imela, saj še vedno pride kak slab dan, a gledano v celoti, sem ga našla. In zanj sem neizmerno hvaležna. Prav tako tudi za svojo družino in psičko Auro.« Kot poudarja, čuti globoko hvaležnost za to, da obstaja, da diha, da je uspešno prebrodila težke viharje. Najpomembnejše mesto v njenem srcu pa že od nekdaj zaseda glasba. Ob vsem tem razmišlja tudi o tem, kako težko danes naša družba sprejema zdravo pohvalo in ponos nase. »Že od malega dobivaš neke kritike. Začne se že v vrtcu, ko se na neki način tega sploh še ne zavedaš, a potem ti gre v podzavest. Če si lepo vzgojen, se ti zdi, da se hvališ, če rečeš ali misliš dobro o sebi. A ko prideš do neke življenjske zrelosti, je prav, da znaš ceniti svoje talente. Ne bom se hvalila z nečim, kar ni res, ampak – če znam dobro igrati kitaro, bom s ponosom rekla, da jo obvladam! Še pred nekaj leti mi je bilo nerodno, ko sem se pogledala v ogledalo, zaradi marsičesa. Ampak zdaj sem ponosna nase in si – tudi na odru – rečem: Bravo, Dunja!«

Za nove začetke nikoli ni prepozno

Za nove začetke nikoli ni prepozno

Spoznajmo kraške ovčarje

Z ljubeznijo čez ovire

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.