Za pravičen zgodovinski spomin

Prvega julija mineva pet let, odkar pri projektu pravne rehabilitacije duhovnikov, redovnic in redovnikov, ki so bili med vojno in po njej žrtve procesov pred komunističnimi totalitarnimi sodišči, sodeluje dr. Nik Trontelj. Ob drugih članih delovne skupine (zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar in duhovnik dr. Janez Juhant) deluje kot koordinator revizije montiranih kazenskih sodb proti predstavnikom Katoliške Cerkve. Dr. Trontelj je tudi sourednik obsežnega zbornika, v katerem je predstavljena (kot se glasi naslov knjige) Težka pot do pravice, po kateri stopajo duhovniki, redovniki in redovnice v iskanju pravne rehabilitacije. Prav je, da se jih posebej spomnimo prav v novomašni številki Družine. Kako to, da ste pred petimi leti sploh vstopili v to zgodbo? Ste vendarle iz mlajše generacije, ki je, kot nas vedno znova prepričujejo, zgodbe totalitarne preteklosti menda niti najmanj ne zanimajo … Pred dobrimi petimi leti mi je dr. Janez Juhant ponudil možnost sodelovanja pri dolgoročnem projektu urejanja krivičnih sodnih procesov zoper predstavnike Cerkve. Tedaj sem bil doktorski študent na Teološki fakulteti v Ljubljani, po predhodni izobrazbi tudi zgodovinar. Moj prispevek naj bi bil predvsem obiskovanje slovenskih državnih in cerkvenih arhivov ter sistematično zbiranje gradiva o različnih oblikah političnega pregona duhovnikov, redovnikov in redovnic v Sloveniji med drugo svetovno vojno in po njej, zlasti sodnih spisov montiranih procesov, na katerih so bili uslužbenci Cerkve obsojeni na različne vrste kazni. Zbiranje gradiva je bilo namenjeno pripravi pobud za njihovo rehabilitacijo. Narava dela mi je bila blizu, zato sem sprejel vabilo k sodelovanju, ki je po zaslugi dogovora z nadškofom Stanislavom Zoretom in Slovensko škofovsko konferenco zame postalo zaposlitev s polnim delovnim časom. Pri vsem skupaj me nagovarjajo osebne zgodbe posameznikov in posameznic, ljudi z imeni in obrazi, ki so postali tarče pregona zaradi svojega stanu oziroma pripadnosti »napačni« idejni in politični strani. Šlo je torej za sistematično preganjanje. Niso redki, ki so prepričani, da bi morala demokratična slovenska država po svoji »službeni dolžnosti« že pred desetletji enako sistematično razveljaviti vse obsodbe totalitarnih sodišč. No, to se ni zgodilo. Bi se tudi po vašem prepričanju moralo? Povojna kazenska zakonodaja je omogočala izrekanje neutemeljenih in krivičnih sodb, saj je bila izdelana po vzoru sovjetskih zakonov, ki niso bili namenjeni objektivnemu iskanju resnice, ampak uveljavljanju politične moči nad domnevnimi nasprotniki. Tudi kazenski zakonik iz leta 1951, ki mu del stroke priznava usklajenost s pravnimi merili evropskih kazenskih zakonodaj, je bil podlaga mnogih montiranih procesov proti predstavnikom Cerkve. S tega stališča imamo opraviti s problematično zakonodajo in sodno prakso v bivši državi, zato razumem mnenje o enotni razveljavitvi vseh obsodb. To se ni zgodilo. Sedaj je edina možnost za urejanje problema vlaganje individualnih pobud za revizijo posameznih procesov. Gotovo bi imela skupna razveljavitev močan simbolni pomen, po drugi strani pa vidim v izdanih individualnih oprostilnih sodbah še večje zadoščenje v povrnitvi dobrega imena vsakemu posamezniku posebej. Kaj je v sedanjih okoliščinah, ko so pravne rehabilitacije naložene na ramena posameznikov oz. njihovih zastopnikov, temeljno vodilo vašega dela? Vodilo ostaja enako in je morda v sedanjih okoliščinah še bolj zgovorno – poskrbeti za moralno očiščenje vsakega posameznika in doseči vsaj njegovo posmrtno zadoščenje. Resda so mnogi svojim preganjalcem odpustili, a zaslužijo pravičen zgodovinski spomin. To niso bili kaki zločinci ali prevratniki. Zavzemamo se za odpravo krivic in vzpostavljanje bolj demokratične družbe. Toda bodiva iskrena: vaše prizadevanje v Cerkvi ni vedno sprejeto z odobravanjem in sodelovanjem. Nekatere redovne skupnosti zavestno nočejo uporabiti rehabilitacijske poti, ki ste jo s trudom utrli. Zakaj taka drža? Če smem postaviti domnevo: morda iz prepričanja, da je to evangeljska drža, namreč krivico molče trpeti za Kristusa in Cerkev? Toda ali ni to hkrati drža, ki zastira resnico o narodovi in cerkveni preteklosti? Se strinjam. K sodelovanju smo povabili vse redovne skupnosti, ki so bile pri nas prisotne v povojnih letih in so bile morebiti deležne različnih oblik pregona. Večina redov se je vabilu odzvala in prispevala dokumente ali zapisana pričevanja svojih članov in članic. Nekaj pa jih je sodelovanje zavrnilo z utemeljitvijo, ki jo navajate, ali zgolj z zahtevo, da naj v naših postopkih ne obravnavamo njihovih članov. Spoštujemo svobodno odločitev, k sodelovanju nikogar ne silimo, vendar pri tem ne gre le za zadevo posameznega reda ali obsojenega posameznika, ampak onemogočanje izgrajevanja bolj celostne in sistematične slike razsežnosti pregona Cerkve v tistem času. Kateri so konkretni koraki, ki jih morate opraviti, da lahko privedejo do uspešne rehabilitacije duhovnikov? Delo sestoji iz več korakov. Najprej je treba ugotoviti, kateri primer še ni bil rehabilitiran in se je zanj vredno zavzeti. Sledi zbiranje gradiva o sodnem procesu in drugem vsebinsko relevantnem dogajanju, ki omogoča vpogled v potek in okoliščine kazenskega pregona. Po preučitvi gradiva je treba napisati pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, kjer predstavimo zgodovinske, moralne in pravne razloge za krivičnost sojenja. Generalni državni tožilec nato preuči poslano pobudo in se lahko odloči za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, o kateri odloča Vrhovno sodišče RS. Slednje je tisto, ki končno izda oprostilno sodbo. V okviru našega dela smo doslej dosegli 42 oprostilnih sodb za 48 oseb. Ključno je torej sodelovanje z generalnim državnim tožilcem, ki edini sme vlagati zahtevke za varstvo zakonitosti pri vrhovnem sodišču. Kakšne so petletne izkušnje tega sodelovanja? Sodelovanje s predstavniki tožilstva ocenjujem pozitivno. V petletnem obdobju smo sodelovali s tremi tožilci. Do leta 2023 je naše pobude obravnaval dr. Šketa, ki se je izkazal za konstruktivnega sogovornika. Tudi začasna vodja Vrhovnega državnega tožilstva in sedanja generalna državna tožilka sta nadaljevali s preučevanjem naših pobud. Naši zahtevki sicer niso bili vedno ugodno rešeni, a se mi zdi, da je sodelovanje na splošno zgledno. Po kakšnem ključu izberete duhovnike, redovnice in redovnike, za katere pripravite vloge pri vrhovnem državnem tožilcu? Izbiramo primere »političnih« obsodb, torej tiste primere, ki obtožencu očitajo kazniva dejanja s področja političnega in družbenega življenja. To so, denimo, očitki v zvezi z delovanjem med vojno in povojno propagando ali nedovoljene zveze s tujino. Ukvarjamo se s primeri predstavnikov Cerkve, za katere upravičeno trdimo, da so bili preganjani zaradi ideološkega nasprotovanja veri in Cerkvi in so bili zato obravnavani kot državni sovražniki. Preprosto želimo doseči revizijo vseh montiranih sodb in se pri tem ne oziramo na težo izrečene kazni. Prepričani smo, da je vsaka izrečena krivična kazen že previsoka. Če smem na tem mestu »vskočiti« z lastnim pričakovanjem. Moja mama je bila po rodu iz Starega trga ob Kolpi, oče pa iz belokranjskega Dragatuša. To sta kraja, kjer je med vojno in neposredno po njej služboval župnik Alfonz Jarc, ki so ga moji starši izjemno cenili. Leta 1949 je bil skupaj s kaplanom Viljemom Savellijem obsojen na smrt na razvpitem Črnomaljskem procesu. Kako to, da še nista rehabilitirana!? To je res boleč in skrivnosten primer. Še danes zares ne vemo, kje in kdaj je župnik Alfonz Jarc umrl. Po nekaterih virih naj bi kljub uradnemu podatku sploh ne bil usmrčen, ampak je še dolga leta trdo delal v nečloveških razmerah. Nimam podatka, zakaj Jarc in Savelli v letih po osamosvojitvi Slovenije nista bila rehabilitirana in ali je bila zanju sploh vložena pobuda za rehabilitacijo. Kar se tiče dela naše skupine, lahko rečem, da ne razpolagamo z arhivskim gradivom o njunem procesu, ta pa je pogoj za pripravo zahtevka. Osebno sem raziskoval v regionalnem arhivu Novo mesto, ki je pristojen za gradivo tamkajšnjih sodišč, a na moje presenečenje sodni spis za Jarca in Savellija (kot tudi nekaj drugih duhovnikov) v celoti ni ohranjen. Ali ste poleg uničenega oziroma izgubljenega arhivskega gradiva pri svojem delu trčili še ob kakšne druge ovire? Pomembna ovira, ki jo želim izpostaviti, je sistemske narave. Po mnenju tožilstva naj bi bilo mogoče intervenirati le glede dveh zakonov iz prvih povojnih let, ki sta bila podlaga mnogim montiranim procesom. To drži, saj je bilo po Zakonu o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (ZKND) iz leta 1945 res obsojenih veliko t. i. razrednih sovražnikov. Vendar je bilo, kot že omenjeno, veliko spornih sodb izrečenih tudi po sprejetju novega kazenskega zakonika (1951), ki pa ga tožilstvo ne dojema kot problematičnega. Še posebej nerazumljivo je to, da je bilo v preteklosti že možno vlagati pobude za razveljavitev sodb po letu 1951, po letu 2012 pa to ni več mogoče. Tako lahko do nadaljnjega urejamo le primere krivično izrečenih sodb med letoma 1945 in 1951. Ali vam lahko pri zbiranju potrebnih podatkov o obsojenih predstavnikih Cerkve ob uničenih arhivih pomagajo tudi »navadni ljudje«, če smem uporabiti ta izraz? Seveda. V preteklosti se nam je že javilo nekaj sorodnikov preganjanih duhovnikov. Če imajo sorodniki kako gradivo ali podatek o sodnem pregonu duhovnika, redovnika ali redovnice v svoji družini, mi lahko pišejo na nik.trontelj@kat-inst.si. Kot rečeno, naše delo je namenjeno razveljavitvi sodnih procesov, zato zbiramo tovrstno gradivo, ne pa tudi o izvensodnih pobojih ali drugih oblikah pregona. Ali nekaj rehabilitiranih duhovnikov in redovnikov, ki jih predstavljate v zborniku Težka pot do pravice, vsaj delno dobro ime vrača tudi tistim, ki še niso bili in zlasti zaradi umanjkanja arhivskega gradiva morda nikoli ne bodo mogli biti rehabilitirani? Z izdajo zbornika odpiramo prostor večje ozaveščenosti o problematiki montiranega sodnega pregona velikega števila duhovnikov, redovnikov in redovnic v Sloveniji po drugi svetovni vojni. Samo v obdobju 1945–1961 se jih je na zatožni klopi znašlo kar 429. Čeprav ne bodo vsi deležni uradne oprostilne sodbe, je njihova krivda moralno oprana vsaj analogno, saj so bili obsojeni po istih zakonih in razmerah, lahko rečemo – z istim namenom oblastnega obračuna s predstavniki edine organizacije, ki je partija ni imela pod vplivom. Do kdaj bo trajal vaš projekt? Naše delovanje ima nadaljnjo podporo vodstva Cerkve v Sloveniji. V času trajanja projekta želimo obravnavati čim več obsojenih posameznikov. Število ugodno rešenih primerov se še naprej redno povečuje, zato ne vidim razloga za ustavitev projekta. Z vidika vsebinske priprave pobud za rehabilitacijo pa je tako: dokler bomo imeli na voljo arhivsko gradivo, bomo lahko pripravljali vloge. Žal je arhivsko gradivo o duhovniških procesih na splošno dokaj skromno ohranjeno, pogosto gre le za ohranjeno sodbo, ne pa tudi druge procesne akte, ki so pomembni za globlje razumevanje okoliščin. Kakšna podoba nekdanjega sistema se izrisuje na podlagi vašega raziskovalnega dela? Sprašujem namreč zato, ker danes pogosto v javnosti slišimo trditve, da prejšnji režim pravzaprav niti ni bil totalitaren, da bi morali v njem celo iskati zglede za sedanjost in prihodnost … Kot ste omenili na začetku, pripadam mlajši generaciji, ki ni doživela prejšnjega režima, zato se s podobo prejšnje države srečujem le posredno. Na podlagi svojega raziskovanja delovanja sodne veje oblasti ugotavljam izjemno umanjkanje spoštovanja družbene pluralnosti in osebne svobode v trdih povojnih letih. Sankcionirale so se namreč tudi besede in dejanja kritičnosti do oblasti, ki so se prikazovali kot državi sovražna propaganda. Danes se zdi, da je svoboda izražanja misli nekaj samoumevnega in ne pričakujemo, da bi se državljani znašli pred sodiščem zaradi izrečene šale, izgovorjene besede ali zgolj osebnih stikov z osebami, ki jih država dojema kot idejne nasprotnike. V prejšnjem sistemu pa je vladajoča stranka skušala pridobiti absolutno oblast nad človekom in njegovim delovanjem. Rdeča nit vsebine obtožnic, na podlagi katerih je bilo obsojenih na stotine duhovnikov in je pravzaprav vedno ista, kaže na omenjeni problem. Šlo je za kazenski pregon pripadnikov skupine – to je Cerkve –, ki jo je bremenila kolektivna krivda nasprotovanja politiki in idejnim temeljem obstoječe oblasti in jim je sodišče sodilo pod krinko osebne krivde. Očitana kazniva dejanja že z vsebinskega vidika nikakor ne ustrezajo sedanjim merilom kaznivosti, postopek pa je bil vedno zelo pomanjkljiv in nezakonit. Najmanj, kar lahko opazim, je to, da vrednote svobode izražanja, enakosti pred zakonom, sodnega varstva in spoštovanja človekove osebnosti niso bile ravno močna stran tedanjega socialističnega sistema.

Za pravičen zgodovinski spomin

Za pravičen zgodovinski spomin

Kako to, da ste pred petimi leti sploh vstopili v to zgodbo? Ste vendarle iz mlajše generacije, ki je, kot nas vedno znova prepričujejo, zgodbe totalitarne preteklosti menda niti najmanj ne zanimajo …

Ali veste?

Imejte se radi med seboj

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.