Jezus gre mimo. Vedno gre mimo. Božja skrivnost ni negibna in zaprta sama vase. Bog ni oddaljena moč, ki bi nepremično vladala svetu iz nedosegljive višine. Bog je življenje, gibanje, ogenj ljubezni, ki neprenehoma išče človeka. Kristus hodi po prašnih poteh Galileje, toda še bolj hodi po skritih poteh človeškega srca. Evangelij današnje nedelje nas zato ne sprašuje najprej, ali človek išče Boga, ampak ali človek dovoli, da ga Bog najde.

Matej sedi pri mitnici. Sedi v svetu računov, denarja, koristi in nadzora. Njegovo življenje je ujeto v ozkost vsakodnevne izmenjave. Nekaj dam, nekaj dobim. Srce, ustvarjeno za neskončnost, se je zaprlo v majhen prostor koristi in varnosti. Toda ali ni prav to tudi podoba sodobnega človeka? Tudi mi sedimo pri svojih mitnicah. Pri svojih skrbeh, uspehih, strahovih, utrujenosti in navezanostih. Človek se lahko tako navadi svoje ujetosti, da jo začne imenovati življenje. Prav tam mimo pride Kristus.

Evangelij ne pravi, da je Matej najprej molil ali prosi...