1. postaja: sprejeti obsodbo na smrt

Danes so me pripeljali v hišo Ljubhospica, kjer bom ostala do konca … Nihče mi ni to naravnost povedal, vsi so bili prijazni, nekateri moji so imeli solzne oči … Hoteli so mi prihraniti spoznanje, da je to res zadnja pot, zadnja premestitev, saj je končano vsako zdravljenje … Včasih bi namesto prijaznosti rada malo več iskrenosti! Da si mi nekdo upa povedati, da je to zadnja pot … Kljub vsemu pa v meni tli še eno upanje – upanje, da me ne bodo zapustili, da bodo, kolikor le lahko, šli z menoj – moji dragi, s katerimi smo prehodili toliko korakov na poti življenja; pa tudi osebje te hiše, ki ve, kaj dela in kako. In da greš z menoj tudi ti, Gospod, ki visiš na velikem križu v kapelici … da boš šel z menoj skozi mojo obsodbo na smrt …

2. postaja: vzeti križ na svoje rame

Kako hvaležna sem bila negovalnemu osebju, ko so me stuširali, osvežili, naredili frizuro! Kot bi mi vrnili dostojanstvo žene in matere, na kar sem bila vse življenje ponosna! Kajti najtežje je v tem zadnjem času, ki se izteka, sprejeti križ odvisnosti od drugih … Niti umiti se ne moreš, včasih niti v postelji obrniti. Drugi urejajo vse trenutke mojega dneva. Še zmeraj me oblije rdečica, ko me umivajo tam spodaj, ko sem pred njimi odkrita vsa, popolnoma … Vzeti na svoja ramena križ nemoči in odvisnosti od drugih ... Kot ti, Gospod, ko si s trudno nogo šel na Kalvarijo.

3. postaja: prvi težki dan

Danes gre vse narobe! Bolečine, ki jih nekaj časa ni bilo, so se vrnile! Spet! Ne zmorem niti govoriti, kaj se šele nasmejati svojim dragim, ko pridejo na obisk! Danes želim, da me pustijo samo, dokler tema ne mine … Kajti bolečina ni samo telesna, spet priplava na površje tisto staro, vedno novo vprašanje: Gospod, zakaj jaz? Zakaj moram že zdaj oditi? Ti, ki si tudi padal na križevem potu, bodi ob meni v mojih padcih v temo in žalost …

4. postaja: ko mati sreča otroke

Prišli so! Moji otroci, moje življenje! Ne vedo, kako bi se obnašali do mene, radi bi bili kot nekoč, sonce mojih dni, a vidijo moj izčrpani obraz, nešteto cevk, ki štrlijo iz mojega telesa, in se tako obupno trudijo, da ne bi jokali. Ničesar več jim ne morem dati, niti zabavna nisem več in čutim težo njihovega ostajanja v sobi z menoj, na smrt bolno materjo … Nekaj pa imam, kar jim lahko dam. To je ljubezen, ki se ni zmanjšala ali spremenila. Še zmeraj je ista – ko jih pobožam po drhtečih rokah, vem, da razumejo. Mati jih bo ljubila vedno in povsod, tudi sredi trpljenja križevega pota … Mati Jezusova, ti veš, kaj govorim in čutim, bodi ob meni in z mano!

5. postaja: naš Simon iz Cirene

On je prostovoljec, izvedela sem, da je bil nekoč profesor matematike, zdaj pa že leta hodi kot prostovoljec v to hišo na sončni strani Golovca. In z njim zmeraj pride nekaj srčne dobrote, pride nasmeh, šala, toplota, normalnost! On nas ne gleda kot uboge umirajoče, ki jih že jutri mogoče ne bo več, ampak vidi v nas osebe, kot smo še zmeraj! Osebje se šali z njim, da ko on deli zajtrk, vsi vse pojemo! Tako dobro je, ko nekdo prinese »normalno« življenje v naše bolniške sobe! On, ta prostovoljec je naš Simon iz Cirene.

6. postaja: Veronika sredi temne noči

Noči so nam, ki odhajamo, najtežje. Takrat smo sami, tišina okrog nas ne pomirja, ampak vzbuja strah. Ali bo za nas še kdaj posijala zarja novega dne? Ali je ta noč tista, ko bodo ravno vsi spali, moj veliki trenutek odhoda pa bo prišel? Bom takrat sama, bom vedela, da se je zaključilo moje življenje? Vse to so vprašanja, rojena v temni mirni noči. Potem pa pride dežurna sestra. Kot drobni beli angel se skloni nad mojo posteljo in tiho zašepeta: A ne spite? Odgovorim: Ne, ne morem spati. Pa pravi sestra: Počakajte, samo vzamem stol, pa bom sedela ob vas, dokler bom le lahko. Vzame stol in sedi ob meni. Ne govoriva veliko, ni potrebe. Ona me drži za roko in jaz sem neizmerno hvaležna. Moja draga Veronika na križevem potu sredi temne noči!! Hvala, Gospod, zanjo!

7. postaja: drugi težki dan

Danes je zdravnica zamajala z glavo ob obisku. Vem, kaj to pomeni. Vse slabše je z menoj. Celo hrana mi ne diši. To nekateri moji obiskovalci najtežje razumejo. Vsak nekaj prinese – nekaj dobrega, domačega, dišečega, pečenega ali skuhanega s srcem in dušo, jaz pa – včasih se močno potrudim, da pojem kakšno žličko, a več ne morem … Hrana vzbudi v meni nove probleme, nove težave. To je težko povedati ljubezni, ki jo vidim v vsaki hrani …

To me zna celo razjeziti! Če ne morem, pač ne morem! Upoštevajte, da se moje telo poslavlja, da je vse bolj duh in duša na delu in vidiku, a vse telesno se umika … Gospod, bodi ob meni, da ne prizadenem drugih s svojo bolečino!

8. postaja: ljudje, ki molijo zame

S posteljo so me pripeljali k sveti maši! Kakšno doživetje! Biti spet ob oltarju, poslušati petje cerkvenih pesmi, slišati branje evangelija! In ob podarjanju miru so vsi prisotni prišli k moji postelji in mi stisnili roko. A ko se me je dotaknil Gospod v sveti hostiji, sem zajokala. Zdi se mi, da sva si vse bolj podobna. On, ki rešuje svet, in jaz, ki sem vse bolj del njegove odrešitve.

9. postaja: tretji težki dan

Osebje sem prosila, da mi izključijo televizor in umaknejo telefon iz moje postelje. Ne potrebujem več zunanjega sveta … ni mi več važno, kaj delajo politiki, niti, kaj jedo slavni tega sveta. Celo člani moje družine so mi včasih odveč … Moj svet se obrača navznoter, vse bolj odpadajo maske mojih dni, vse bolj vidim v svojem srcu in svoji duši, kaj je tisto, kar je bilo v mojem življenju res dragoceno … Ne, nisem svetnica, še bi rada, da vsaj še majhen dih tega nepozabnega zemeljskega življenja zapiha v mojih trenutkih, a vem, da jih veter nosi proč, tja, od koder se ne bodo vrnili. Gospod, če sem včasih žalostna in se težko poslavljam od tega lepega in čudovitega zemeljskega življenja, bodi ob meni! Da zahrepenim po onem drugem življenju, kjer si Ti vse v vsem.

10. postaja: edina obleka – »angelska« srajčka

Ko je prišlo današnje jutro, sem čutila, da je mogoče eno od zadnjih … Nego so mi popolnoma naredile negovalke in potrdile moje spoznanje s tem, da so mi oblekle najbolj preprosto posteljno obleko – tako imenovano »angelsko« srajčko. Zdaj res dajem vse – svoje telo in svojo dušo … V oči se mi prikrade solza in nehote pomislim, da bom v nebesih vseeno nosila drugačno, angelsko srajčko, ne modro-belo, ampak pisano! Obleko so vzeli tudi tebi, kajne, Jezus. In nisi protestiral. Pustil si, da se je zgodilo.

11. postaja: žeblji minljivosti

Pustili so mi odprto okno. Da bi svež zrak še enkrat pobožal moje ustnice in igriv veter zatresel moje lase. Ne morem se več premikati. Vse je obstalo, vse stoji. Moje oči še vidijo obraze okrog mene, četudi vse bolj megleno. Glas pa slišim in prepoznam, vsakega posebej, vsak odtenek glasu! Slišim, ko se sprašujejo: Kaj misliš, kako dolgo še? Upam, da se ne bo vleklo v noč … Pa tihi jok mojih dragih, ki ihtijo, saj ne vedo, da jih slišim … In slišim, kako mi naša najmlajša pravi: Mami, pojdi, kamor moraš iti. Mi te bomo zmeraj imeli radi. Posloviti se je treba. Od dragih ljudi. Kot bi zabil žebelj v srce, tako boli.

12. postaja: ko potrka sestra smrt na vrata

Zdaj je prišel ta trenutek. Kot si ti, Gospod, povedal s križa: Dopolnjeno je! Zadnje jutro, zadnje srečanje, zadnji vzdihljaji … Kot si ti čutil bližino svoje matere in učenca, ki si ga ljubil, tako sem neizmerno hvaležna, da so v tem trenutku ob meni tisti, ki me ljubijo in ki sem jih jaz ljubila. Kljub negotovosti želim predati svoje življenje v roke Tistega, ki mi ga je dal. Sprejemanje in odhajanje – vrata, ki vodijo na drugo obalo življenja. Kljuka je na moji strani … Kot izginjam v očeh tega sveta, tako od nekod čutim, da si mi ti vse bližji.

V tvoje roke, Gospod, predajam svojo dušo.

13. postaja: ko se življenje konča …

Po vsaki smrti nastane velika tišina … srce bolnika več ne bije, dih se je zaustavil, oči so ali zaprte ali uprte v nekaj onkraj naših čutov … Boleč in hkrati slovesen trenutek. Življenje enega človeka se je končalo, nikoli se ne bo več ponovilo. Kako blagodejno je, če ostanemo z umrlim še nekaj trenutkov po odhodu! Da mu obrišemo znojno čelo, da pobožamo njegove roke, da obrišemo zadnje solze … Slovo posveti našo žalost in bolečino. Lahko tudi povemo tiste zadnje lepe besede hvaležnosti ali odpuščanja ali ljubezni. Tako bomo lažje razumeli, da se naš odnos z umrlim nadaljuje v drugačni dimenziji, na duhovni ravni.

14. Postaja: slovo

Pravijo, da se je človeška kultura rodila takrat, ko so ljudje spoznali, da ima vsak človek svoje dostojanstvo, in so jih začeli spoštljivo pokopavati. Bedenje ob umrlem in pogreb sta dejanji ljubezni, če res želimo to, kar ta obred pomeni: zadnje slovo od osebe, ki je zaznamovala na tak ali drugačen način naše življenje ali življenje našega naroda ali človeštva. Močnejša kot smrt je ljubezen, piše v Svetem pismu. Zato so pokopališča in grobovi znaki naše ljubezni.

A en grob je ostal prazen – Jezusov. Tam je konec nekega življenja postal začetek vesoljnega odrešenja, tam je dobro premagalo zlo, življenje uničilo smrt in ljubezen potopila sovraštvo. Tam je rojeno naše neuničljivo upanje v večno domovino, samo tam pri Vstalem, tam smo doma!

Križev pot je bil najprej objavljen v tedniku Družina.