V zakonu se pogosto zgodi, da imata mož in žena različne načine, kako se soočata z obremenjujočimi se vsebinami. Nikakor ni napačno, če žena želi podeliti svoja doživljanja z možem. To je človeško, sesalsko. Nevarnost bi bila, če bi to potencirala in zdravo povezovanje zamenjala z naučeno nemočjo, nebogljenostjo in nefunkcionalnostjo. Na drugi strani pa se lahko mož, ko je v stiski, zapre in to predeluje »v svoji votlini«. Napačno bi bilo, če bi rekli, da je slednji pristop boljši in želeli druge (ženo ali otroke) prepričevati, naj še oni tako naredijo.

Ko kakšen gospod vabi svojo ženo k temu pristopu, je to lahko pogosto znak, da je njemu samemu težko, ko mora poslušati ženine stiske. Da mu dejansko postane utesnjujoče in doživlja pritisk, nemoč ali jezo ter ne ve, kaj naj s tem naredi. Iz tega sledi, da ko ustavlja ženo, v bistvu rešuje sebe. Reševanje sebe sicer ni narobe, vendar je drugače, če ženi reče: »Oprosti, ker te ne morem poslušati, saj to v meni povzroči zelo...