Zakaj ljudje trpimo?

Kaj je trpljenje? Zakaj ljudje trpimo? Trpljenje je gotovo skrivnost, v tem smislu, da ko o njem razmišljamo, ne najdemo zadnjega odgovora na to vprašanje. Vendar pa, če kot teolog, kot veren človek gledam na trpljenje, potem se gotovo zazrem v Sveto pismo, na mesta, kjer razodetje govori o teh stvareh. Že na samem začetku se pokaže, da je Bog ustvaril svet kot raj, kjer ni bilo trpljenja; kjer je bilo vse dobro, celo zelo dobro. Trpljenje se pojavi, ko v nekem trenutku človek prekine odnos z Bogom. To sporočilo srečamo na samem začetku Svetega pisma, torej je treba iskati odgovor na gornje vprašanje v tej smeri. Trpljenje ni nekaj, kar bi Bog hotel, v aktivnem smislu, ampak je nekaj, kar se je pojavilo kot drugotna resničnost, kot posledica nečesa. Ljudje torej ne trpimo zaradi Boga, marveč zaradi greha, ki ga Bog le dopušča zaradi naše svobode. Ob vsakem trpljenju se postavljajo vprašanja: Zakaj jaz? Zakaj zdaj? Še toliko težja pa so ta vprašanja, ko trpijo nedolžni. Kako Cerkev in vera razlagata trpljenje nedolžnih? Ne samo trpljenje nedolžnih, ampak vsa trpljenja Cerkev razlaga v skladu z razodetjem. Zdi se mi prav spomniti, da se je trpljenje začelo z neko svobodno odločitvijo človeka. Torej ni Bog tisti, ki bi želel trpljenje; nasprotno – v raju ni bilo trpljenja v sedanjem smislu, tako kot ga mi sedaj doživljamo. Čeprav je bilo stvarstvo nepopolno, in kar je nepopolnega, ima tudi napake, zaradi katerih se dogajajo naravne nesreče ali kaj takega, to gotovo ni bilo izključeno v raju, vendar je bilo kljub temu še vse v nekem soglasju, v harmoniji. Zato je človek tudi takšne dogodke prenašal in dojemal na drugačen način. Potem pa se pojavi greh, ki je negativna duhovna resničnost; duhovna resničnost vpliva na vse – tudi na materialno resničnost, na duševno resničnost. Se pravi, naša duhovna bodisi pozitivna bodisi negativna dejanja delujejo na vse, kar se dogaja na svetu. Konec koncev tudi na fizikalne in kemične zakone in zakonitosti, torej imata greh in zlo, ki sta se začela s svobodno človekovo odločitvijo proti Bogu, katastrofalen vseobsegajoč vpliv. Tako na ves razvoj zgodovine, kar Sveto pismo tudi pokaže, ko opiše posledice v odnosu med Adamom in Evo, do narave in že v naslednjem koraku – brat ubije brata. To pomeni, da greh res najbolj prizadene korenine človekovega bivanja in pravzaprav njegovega bistva, da ga tam rani in tam prizadene. Prej smo omenili, da so vir najhujšega trpljenja odnosi. Ampak tudi odnos z Bogom je tukaj prisoten, in če hočemo, lahko vidimo iz razodetja, da je začetek zla človekova prekinitev odnosa z Bogom. Torej ni Bog povzročitelj zla, ampak sta zlo in trpljenje, ki ga zlo prinaša s seboj, posledica človekovega ravnanja. Torej lahko rečemo, da Cerkev gleda na trpljenje kot na posledico greha. Seveda moramo tu vzeti greh kot generalni pojem, torej greh vsega sveta, ki ga vsi grešniki »sestavljamo« s svojimi osebnimi grehi. In ta resničnost ima negativne posledice tako na naravna dogajanja, bodisi direktno, zaradi tega, ker je to duhovna resničnost, bodisi neposredno, ker je recimo greh, ki ga človek naredi proti naravi, npr. onesnažujemo ozračje, kar nato povratno povzroča trpljenje. In zakaj to delamo? Ne zaradi boljših medsebojnih odnosov, ampak zaradi dobička. V ozadju je egoizem – to pa je greh. Tako lahko dejansko v vsakem trpljenju, če v njem poskušamo odkriti vzroke vse do prvega vzroka, najdemo prekinitev nekega odnosa, ki bi moral biti odnos ljubezni, pa ni; in nazadnje pridemo do prve prekinitve odnosa z Bogom, katerega posledice imenujemo izvirni greh. Dotakniti se moramo tudi vedno težkega vprašanja trpljenja nedolžnega: v Stari zavezi pogosto vidimo to zakonitost: Božje ljudstvo ni bilo zvesto in je sledila kazen, izgon v suženjstvo ali kaj podobnega. Vendar to še ni zadnja beseda o trpljenju v Stari zavezi. Že v njej najdemo besedila, ki govorijo o trpljenju nedolžnega. Izaija na primer zelo močno govori o trpečem Božjem služabniku in že napoveduje, da bo nedolžni trpel, prevzel trpljenje mnogih ljudi nase in s tem na neki način odrešenjsko deloval. Zato v tem besedilu že vidimo prerokbo o Jezusu Kristusu. Ali znana zgodba o Sodomi in Gomori, ko se Abraham pravda z Bogom, ali bo rešil zla in pogubljenja ti dve mesti ali ne. In Bog pravi: Če najdem deset pravičnih v Sodomi, ji prizanesem. Pa ni našel niti deset pravičnih. Ampak preroki gredo še naprej in pridejo do enega pravičnega, če bi našli v Jeruzalemu enega pravičnega, bi Bog prizanesel celotnemu mestu in narodu – in ni bilo niti enega pravičnega. Tako nam Sveto pismo počasi pripravlja pot, da človek pravzaprav ne more biti pravičen sam od sebe. Zato se je Bog učlovečil; druga Božja oseba je postala človek, zato da se je pojavil v tem svetu, v tej »Sodomi in Gomori« – to sta mesti, ki sta simbol zla in predstavljata ves svet – en pravični. In ta ni imel v sebi niti kančka zla, na katerega bi se lahko zlo sveta obesilo, zato je lahko z ljubeznijo premagal zlo in seveda v tej zvezi tudi trpljenje, ki je z zlom povezano. Tako nekako gleda Cerkev na izvor trpljenja. Po starozaveznem iskanju in pričakovanju Mesije končno pride Jezus, ki pokaže pot iz trpljenja. Ta pot je nekako presenetljiva za sodobnega človeka, tudi ta pravi: Vzemi svoj križ in hodi za menoj. Kristus je zelo zanimiv, tudi kar se tiče trpljenja in bolečine. Najprej bi rad poudaril to, da krščanstvo ne gleda na trpljenje kot na nekaj pozitivnega – trpljenje je negativno. Trpljenja Bog ni hotel, zato je nekaj negativnega. In vsak človek, kristjani pa še posebej, smo poklicani, da najprej skušamo odpraviti trpljenje, kolikor je to mogoče. To je naš prvi stik, odnos do trpljenja – ga odpraviti. Ker nismo ustvarjeni za trpljenje. Ustvarjeni smo za srečo. Sreča pa ni v nekem telesnem blagostanju, ampak predvsem v odnosnem blagostanju. In to je sreča: človek je srečen, če je v dobrih odnosih. Ali z drugimi besedami, če živi resnično ljubezen, da jo lahko daje in da jo lahko sprejema. To je človekova sreča, tudi kakor jo skozi Sveto pismo razodeva Razodetje. Ko pa pride tisti del trpljenja, ki ga ne moremo odstraniti, ki nas nujno zadene in ga moramo nositi, takrat pa Kristus pristopi in pravi: »Vzemi svoj križ in ga nosi za menoj.« Torej ne »Nosi ga!«, ker križ te bo strl. Kakršenkoli že je, telesni, duševni ali duhovni, bo človeka strl. Zato Jezus vabi: »Pridi k meni, bodi z mano! Nosi svoj križ za menoj.« Peter je enkrat hotel hoditi pred njim, pa je Jezus rekel: »Ne, ne, za mano! Jaz ti lahko pokažem, kako se lahko kot človek živi v vseh situacijah. Z učlovečenjem Bog pokaže, kako je možno živeti pristno človeško življenje v vseh okoliščinah. Na veliki četrtek zvečer pokaže, da je trpljenje težko tudi zanj kot človeka, zato je potil krvavi pot, verjetno bolj zaradi psihičnega in duhovnega trpljenja, ki ga je doživljal v tisti uri, pa tudi zaradi naravnega človeškega strahu pred telesnim trpljenjem, za katerega je slutil, da je pred njim, saj je vedel, da je prišla njegova ura. Vendar se mi zdi zelo pomenljivo to, da se v tej situaciji obrne na Boga Očeta, mu pove, da mu je težko, da trpi, ga tudi prosi, naj gre ta kelih mimo, če je mogoče, doda pa tisto, kar je odnosno – zgodi pa naj se tisto, kar ti hočeš. To morda kdaj narobe razumemo, da je Bog Oče hotel, da je sin trpel. Ne, to ni Očeta volja. Očetova volja je odrešenje ljudi. To, da je trpel, da se je odrešenje uresničilo po tej poti, to so pa ljudje določili – Juda Iškarijot, veliki duhovniki, Poncij Pi- lat … Jezus je v nekem trenutku rekel: »Nihče mi življenja ne jemlje, ampak ga sam dajem.« To pa je razlika med nami in njim. Zato lahko On hodi pred nami in nam pokaže, kako naj sprejemamo trpljenje; zato ker je svobodno, iz ljubezni do vsakega človeka, ne glede na to, ali je veren ali ni veren, šel to pot trpljenja in je šel po njej do konca. Torej, da je vstopil v vse situacije trpljenja, tako telesnega trpljenja, saj je, kot pravijo strokovnjaki, zadušitev na križu ena najbolj bolečih oblik smrti, ker človek samega sebe zaduši, ko mišice ne morejo več držati prsnega koša. Na ta način je povedal: šel sem in grem za vsakim do konca telesnega trpljenja. Poleg tega je doživljal duhovno in duševno trpljenje, saj so ga najbližji sodelavci izdali, zatajili, zbežali izpod križa … Tudi tu je šel do skrajne meje trpljenja. Zakaj? Samo zato, da bi mu vsak človek, ki se kjerkoli na tej poti znajde v trpljenju, lahko zaupal, ker ve, da je Kristus isto trpljenje že trpel, že doživel. Zato je edino povezanost z njim tista, ki mi lahko pomaga na pozitiven način iziti iz tega trpljenja, čeprav vnaprej ne vem, kako. V tem smislu pa trpljenje ostaja skrivnost. Ampak zaupam odnosu, zaupam Kristusu, ki je tu, ki je živ in je že šel skozi vse to, kar jaz zdaj hodim, ko trpim. Zato lahko reče: »Vzemi svoj križ in ga nosi za menoj in bova prišla skozi. Prišla bova do groba, ampak ne bo tam konec. Preko groba bova prišla tudi onkraj groba, kjer pa ni več trpljenja.« Zakaj je govorjenje o trpljenju tudi govorjenje o ljubezni? Kako sta trpljenje in ljubezen povezana? Direktno se mi zdi, da nista povezana. To je lahko samo v kontekstu našega pogleda vere na celotno situacijo, saj nam je pravzaprav to možnost jasno pokazal šele Kristus. Seveda to ne pomeni, da ljudje že prej niso v ljubezni doživljali trpljenja in tudi izbirali trpljenje zaradi ljubezni, ker so se imeli med seboj radi; ampak pravi smisel trpljenja pa nam je gotovo pokazal šele Kristus, ki je vzel vse trpljenje nase in dejansko povedal, da to dela iz čiste ljubezni, ne zato, ker mora, ker ga je to zadelo – kot Bog bi se lahko tega rešil –, celo sam je rekel, da bi mogel poklicati dvanajst legij angelov in bi uredili situacijo v Getsemaniju. Kar pomeni, da je iz ljubezni do človeka, ker mu je želel biti blizu, šel tako daleč, da je trpljenje spremenil v izraz ljubezni in odrešenja. Zadnji korak na poti za Kristusom je, ko uspem trpljenje, ki ga doživljam, potem ko smo jaz in drugi poskušali vse narediti, da ga ne bi bilo, na koncu spremeniti v izraz ljubezni. Kajti mi lahko vse spremenimo v izraz ljubezni ali pa v izraz sovraštva. Kot mati, ki iz ljubezni do otroka sprejme porodne bolečine, potem spet druge »porodne bolečine« v času pubertete, ko so bolečine morda še hujše. Zato je tudi pregovor, da mali otroci stopajo mami na predpasnik, odrasli pa na srce. Mami in oče sta sposobna toliko žrtvovati za otroke. Torej tudi pretrpeti za otroke, zato ker jih imata rada. Tu vidim zadnji korak, ko lahko vse, kar se mi dogaja, tudi trpljenje, spremenim v izraz ljubezni. Kristus nam je na križu to zelo praktično prikazal, čeprav o tem ni nič rekel. Na križu bi pa vendar lahko mislil nase in kaj se mu dogaja. Ampak mislil je na mamo in jo izročil učencu. Mislil je na učence in jih izročil materi. Tudi na vse, ki so izvrševali smrtno obsodbo, je mislil in prosil Očeta zanje. Celo na oba razbojnika, ki sta bila z njim križana, je mislil in ju je hotel odrešiti. To je še en pomemben vidik, on je vzel trpljenje križevega pota in križanja nase, zato da je bil v bližini teh dveh razbojnikov v trenutku njune smrti, da bi ju lahko rešil, če bi se mu izročila. In za enega vemo, da se mu je izročil, za drugega pa ne vemo, ampak upamo pa lahko, da se mu je v trenutku svoje smrti vendarle izročil. To je smisel trpljenja, ki postane izraz ljubezni. Čeprav je samo na sebi trpljenje izraz zla, izraz greha, smo mi sposobni zaradi tega, ker smo Božja podoba, to stanje trpljenja, uničenja spremeniti v izraz ljubezni. Mnogi ljudje imajo ravno v tem težavo – videti v trpljenju izraz ljubezni in tukaj so si tudi reakcije zelo nasprotujoče, nekateri se ob hudi bolezni, hudi preizkušnji vržejo popolnoma v Božje naročje, mnogi pa za krivca svoje nesreče, svojega trpljenja krivijo Boga. Ne samo ljudje, ki ne verujejo, ampak tudi kristjani enako: eni odreagirajo tako, drugi odreagirajo drugače. Mislim, da je nekaj odvisno od prejšnjega odnosa z Bogom. Če je nekdo gradil odnos z Bogom leta in leta in ga je zgradil na oseben način, potem bo verjetno lažje sprejel tudi neizbežno trpljenje in ga tudi obrnil v dobro. Kristus je tu prišel naproti verniku še z nečim, in sicer z zakramentom bolniškega maziljenja. To je posebna Božja pomoč za trpljenje, za najhujše oblike trpljenja, ki dejansko lahko pomenijo bližino smrtne nevarnosti, ni pa nujno to že smrtna postelja; ampak je to trpljenje, kjer je v bližini lahko smrt. Lahko je to stanje, v katerem nekdo obupuje in misli na samomor, ali pa je zaradi telesne bolezni v bližnji smrtni nevarnosti. In takrat želi Bog še na otipljiv način priti zraven – preko bolniškega maziljenja, ki okrepi človeka v njegovem trpljenju. Kdaj tudi ozdravi, vendar to ni redna posledica tega zakramenta. Redno pa bolnika okrepi v trpljenju in mu pomaga, da temu trpljenju da smisel. Torej, da postane izraz ljubezni, ko ga Kristus pridruži svojemu trpljenju. Takrat postane tudi vernikovo trpljenje, ki je sicer posledica zla in je nekaj negativnega, odrešenjsko. Sodeluje pri odrešenju celotnega sveta, skupaj s Kristusom. Smo na pragu velikega tedna, vstopamo v največjo dramo krščanstva, na koncu nas čaka velikonočno upanje. Kakšna spodbuda bi bil ta čas, ki ga bomo prehodili – od cvetne nedelje do velikonočnega jutra? Prav z vidika prenašanja, darovanja trpljenja, osmišljanja trpljenja? Že prej smo govorili o tem, da je veliko odvisno – kako človek prenaša trpljenje – od tega, kako je prej živel. In ko gledam Jezusovo pot skupaj z učenci, vidim tudi to, da jih je že prej nekajkrat pripeljal v določene situacije, v katerih jih je vnaprej pripravljal, nekaj pokazal ali povedal glede prihajajočega trpljenja. Na primer pri spremenjenju na gori, ko so že bili na poti v Jeruzalem, pravzaprav proti koncu skupne poti, jim je tam pokazal svoje poveličano telo, kakor bo po smrti in vstajenju. Zakaj? Zato, da bi jih opogumil za pot trpljenja, ki jo bodo morali hoditi z njim in ki jo bodo potem tudi sami v življenju morali prehoditi do konca. To je pomemben vidik: da se v stiku z Bogom pogovarjamo o trpljenju, ko še ne trpimo. Kajti dejstvo je, da bomo do neke mere vsi trpeli, vsi bomo na neki način dotrpeli do konca. Nihče ne uide na tem svetu trpljenju, torej je prav, da se že vnaprej o tem pogovarjamo z Bogom, pa tudi seveda z ljudmi, zlasti bližnjimi. In ko bomo v velikem tednu hodili po zadnjih korakih Jezusovega zemeljskega življenja, je prav, da gledamo na to pot kot na pot ljubezni. Pred časom sem napisal križev pot, ki sem mu dal naslov: Križev pot, ljubezni pot. Zato ker se mi zdi, da ko molimo križev pot ali ko spremljamo križev pot ljudi, ki jih poznamo, pomembno, da ne pozabimo, da je za tem trpljenjem, za bolečino, za smrtjo dejansko lahko ljubezen. In če bomo to gledali v velikem tednu in vedno na vsaki postaji prepoznali, da gre za ljubezen, ki sije tudi iz nekega groznega prizora, ki ga vidimo upodobljenega, da gre pravzaprav za izraz ljubezni do konca. Ob tem je prav, da molimo in prosimo in se izročamo, da bi bili tudi sami sposobni svoje trpljenje sprejeti in ga darovati kot izraz ljubezni do drugih ljudi in seveda tudi do Boga. Prepis odgovorov nadškofa Turnška iz pogovora v oddaji Sveto in svet, (Ne)smisel trpljenja (20. 3. 2024), ki ga je vodil Peter Perše, je narejen z dovoljenjem Arhiva Televizije Slovenija in avtorizacijo nadškofa Martjana Turnška. Prepis: Tereza Mohar

Dostop do članka (47174)

Zakaj ljudje trpimo?

Zakaj ljudje trpimo?

Kaj je trpljenje? Zakaj ljudje trpimo?

Ob vsakem trpljenju se postavljajo vprašanja: Zakaj jaz? Zakaj zdaj? Še toliko težja pa so ta vprašanja, ko trpijo nedolžni. Kako Cerkev in v...

NOVA GORICA – Škof Jurij Bizjak o Jeruzalemu, Novi Gorici in Gorici

KOMENDA – Lana in Pija gresta na Madagaskar

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.