Odgovarja ljubljanski nadškof Stanislav Zore: 

V vprašanju, za katero se vam zahvaljujem, ste se dotaknili področja, ki je za vse nas zelo pomembno. Gre za vprašanje zdravja in seveda s tem tesno povezane bolezni. Posebno v času pandemije covida 19, ki ga živimo in smo ga že vsi naveličani, je to vprašanje še bolj pomembno. 

Kako pomembno je zdravje v našem življenju, največ povedo voščila ob novem letu ter ob rojstnih dnevih in godovih. Drug drugemu voščimo zdravje in srečo, drugih voščil skoraj ni.

Zdravje je velika dobrina, a zelo krhka in nikakor ne absolutna. Ko se pojavi bolezen, začnemo ugotavljati, kdo je za to kriv. To vprašanje so postavili tudi Jezusu ob sleporojenem: »Kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep? … Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak da se na njem razodenejo Božja dela« (Jn 9,2-3). 

Ljudje ne maramo biti nemočni. Mislimo, da bomo bolezen premagali, če bomo vedeli za njen vzrok. V to smer gre pogosto tudi današnja psihoterapija, ki posamezniku pokaže, kdo je kriv za stanje, v katerem se je znašel. 

Vendar človek veliko bolj potrebuje luč, ki osvetljuje njegovo pot naprej, kakor pa tisto, ki mu razkrije vse preteklo v njegovem življenju. Zato pravilno ugotavljate, da je vsak odgovoren za svoje grehe. Sv. Pavel v pismu Rimljanom jasno pove, da bo »vsak izmed nas dajal Bogu račun o sebi« (14,1-2).

Kongregacija za nauk vere je v Navodilu o molitvi za ozdravljenje povedala, da katoliška tradicija pozna zarotilne molitve pri krstu ali v obliki eksorcizmov ter molitve za osvoboditev od zla, vendar je vedno v ospredju določena oseba in ne cela rodbina. V tem smislu je molitev za ozdravitev družinskega debla tuja katoliški teologiji in nesprejemljiva za katoliško bogoslužje (prim. M. Turnšek, Ognjišče).

Krivda za greh se torej ne prenaša iz roda v rod, vedno je osebna. Posledice zla, ki ga nekdo zagreši, pa lahko doživljajo tudi drugi ljudje, tudi njegovi potomci. Ne prenaša pa se na druge ljudi krivda.

Molitev, tudi molitev za osvoboditev, lahko človeku pomaga, da vzorca prednikov ne bo sprejel za svojega; v moči Božjega usmiljenja bo zaživel odrešenje.

Sprašujete tudi, koliko časa naj bi darovali maše za prednike. Pri teh mašah ne prosimo za rodbino, ampak prosimo za posameznike, da bi jih Bog tudi po naših molitvah in mašah rešil očiščevanja v vicah. 

Tudi tukaj molimo za vsakega posameznika, čeprav je morda v namenu imenovana cela rodbina. Te molitve in maše nimajo časovne omejitve, saj molimo iz časa v brezčasnost, zato tudi vse naše molitve vstopajo v to brezčasnost.

Ne moremo in tudi nočemo se izogniti osebni odgovornosti za svoja dejanja. Adam je s prstom pokazal na Evo in vendar bil z njo deležen iste usode izgubljenega raja. Naj ponovim s Pavlom: »Vsak izmed nas bo dajal Bogu račun o sebi.«

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (36/2021).