Pred kratkim umrli Hristos Janaras (1935-2024) je bil profesor filozofije na atenski univerzi Panteion za družbene in politične vede. Andrew Louth ga je imenoval »najpomembnejšega živečega grškega pravoslavnega teologa«, nekdanji canterburyski nadškof Rowan Williams pa za »enega najpomembnejših krščanskih filozofov Evrope«. Na svoji akademski poti se je lotil zelo široke palete tem, desetletja pa je pisal tudi tedensko kolumno za grški časopis Kathimerini, v kateri se je odzival na aktualne dogodke. »Bil je izjemno izjemno širok mislec, ki je segal na zelo različna področja človeške vednosti in jih analiziral s filozofsko ostrino, ne da bi se zgubljal v površnosti,« je njegov lik strnil Gorazd Kocijančič, tudi pisec spremne besede h knjigi.

Sodelujoči na predstavitvi z urednico Tino Osterman. FOTO: Rok Blažič

Kot mladenič je Janaras postal član rigorozne pravoslavne bratovščine Zoi in po besedah Kocijančiča je razočaranje nad to skupnostjo oblikovalo njegovo kritiko religije. V krožku okoli Dimitrisa Kutrubisa, bivšega jezuita in učenca Henrija de Lubaca, se je seznanil z novimi teološkimi tokovi na zahodu, med študijem filozofije v Parizu pa s sodobno filozofijo od Heideggerja do Lacana. Kot je na predstavitvi knjige povedal Kocijančič, »je dobro razumel filozofske probleme sedanjosti, hkrati pa čutil, da se v tradicionalnih patrističnih besedilih skriva ne samo duhovna, ampak miselna, filozofska globina, ki jo je potrebno na nek način interpretativno osvoboditi.«

Sebičnost religije ali občestvo Cerkve

V knjigi Proti religiji, ki jo je Janaras objavil leta 2006, je kritično pretresel religijo kot človeški, »biološki« pojav. Po njegovi definiciji namreč izhaja iz človeške narave, iz nagona po samoohranitvi in »osebni odrešitvi«, in je zato sebična, usmerjena na posameznika. Religija v ta namen razvije dogme, kodificirane moralne predpise in strukture avtoritete. Kot nasprotje pa ji Janaras postavi »dogodek Cerkve«: Cerkev zanj ni nova religija, ampak občestveni dogodek.

Knjiga je pravkar izšla pri Založbi Družina.

Kot je razložil Črnivec, gre za »ponovitev Kristusovega dogodka … ki je odprl pot in prostor novega bivanja, novih odnosov.« Cerkev je torej ime za nov način odnosov, ki odsevajo agape, ljubezen kot način bivanja Trojice, njeno uresničenje pa je evharistija kot izraz Božjega vstopa v svet. Črnivec je nadaljeval, da se to za razliko od religije ne more izraziti individualno, ampak nujno znotraj občestva: »Ta dogodek človeka osvobaja od samega sebe, zgodi se preseganje lastnega ega.«

Zdrs in očiščevanje

Iz tega izhodišča se Janaras v knjigi loti kritike zgodovinskega razvoja krščanstva, v katerem je po njegovem mnenju prišlo do zdrsa nazaj v religijo. Vera v tem procesu postane ideologija, nov način odnosov v Cerkvi otrdi v dogmatske postavke, občestvo pa razpade v individualizem. Janaras to odkriva predvsem v zahodni teologiji (od Avguština naprej), kritičen pa je tudi do svoje Pravoslavne Cerkve, zato ne čudi, da je knjiga med pravoslavnimi teologi doživela večinoma negativne odzive.

Po besedah Kocijančiča leži kontroverznost te knjige v tem, da se lahko hitro prepoznamo v opisu, če pogledamo na stanje naših cerkvenih skupnosti in se vprašamo: »Kaj ima vera v smislu eksistencialnega zaupanja Jezusu z religioznim, popredmetenim ali pozunanjenim, folklorističnim življenjem?« Oba sogovornika sta ugotavljala, da gre pri Janarasovi knjigi za dobrodošlo »provokacijo« in izpostavila pogum založbe Družina za njeno izdajo. »Mislim, da s tem dejansko na zelo globok način služi Cerkvi na Slovenskem,« je povedal Črnivec, »seveda pa gre za očiščevanje. Ta knjiga ni prijetna za branje za nobenega od nas, ki smo cerkveni ljudje.«

Predstavitev knjige je spremljala polna Galerija Družina. FOTO: Tone Rode.

Omejitve pretirane kritičnosti

Po drugi strani sta tako Črnivec kot Kocijančič izpostavila tudi omejitve Janarasovega pristopa. Kot je dejal Kocijančič, se zdi, da je tudi avtor sam slutil, da njegovi kritiki nekaj manjka, saj ne upošteva možnosti, da krščanstvo preoblikuje naravo: »Mislim, da je velik del tega, kako živimo religijo, krščansko preobražanje instiktivne religioznosti, ki pa je lahko bolj ali manj uspešno.«

Črnivec je izpostavil, da je predvsem Janarasova zgodovinska kritika precej površna in pristranska: »Že pri naravni religiji ne opazi, da človeški nagon vendarle v nekem smislu lahko vodi globlje in usmerja k razodetju … Če to priznaš, moraš biti malo bolj ponižen.« Kocijančič je k temu dodal, da Janarasu manjka hermenevtični princip ljubezni, ko kritično pretresa druge avtorje – še posebej to velja za kritiko zahodnih mislecev, kar pa je tudi sicer razširjena poteza dela grške teologije.

Pogovor je bil sproščen, a se obenem dotaknil globokih temeljev krščanstva. FOTO: Rok Blažič

Zakaj prebrati knjigo Proti religiji?

Črnivec je dejal, da ima zanj knjiga kljub pomanjkljivostim veliko praktično vrednost, saj odpira nekoliko pozabljen vidik Cerkve: domačo, hišno ali družinsko Cerkev, ki je bila osnova prvih krščanskih skupnosti in kjer najprej pride do izraza »dogodek Cerkve«. Izpostavil je, da je Janaras spregledal, da je ta vidik močno prisoten tudi v katoliškem in protestantskem prostoru.

Za Kocijančiča knjiga ponuja diagnozo usihanja vernosti, ki ga opazujemo, pa tudi spodbudo, da je »krščanstvo v resnici nekaj veliko globljega, bolj bistvenega, kar lahko brezpogojno nagovori človeka danes.« Črnivec je dodal, da moramo, če želimo dobro uporabiti to knjigo, kritiko usmeriti nase, ali se ne sami ukvarjamo z Bogom iz sebičnih razlogov: »Če smo iskreni, imamo vsi ta problem, da pademo v religioznost, nihče ni imun.«