Odgovori izkušenih oblikovalcev so pri tem presenetljivo podobni. Manj kosov, boljša izdelava. Sklep izhaja iz opazovanja, kaj se s stanovanji zgodi po petih, desetih in dvajsetih letih uporabe.

Manj kosov, boljša izdelava

Nemški industrijski oblikovalec Dieter Rams je to strnil v tri besede: weniger, aber besser. Manj, a boljše. Načelo je zapisal ob svojih desetih načelih dobrega oblikovanja, ki so nastajala v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in veljajo za temeljno branje na oblikovalskih šolah. Skoraj sto let pred njim je William Morris v predavanju leta 1880 svetoval, naj v hiši ne stoji nič, kar ni uporabno ali česar lastnik ne šteje za lepo.

V praksi to pomeni krajši nakupovalni seznam in višjo ceno na posamezen kos. Načrt opremljanja jedilnice se pogosto skrči na tri postavke: mizo, stole in nizko omaro ob steni. Kadar so v igri kakovostne jedilne garniture, gre praviloma za največjo posamezno postavko v proračunu opreme, kar marsikoga preseneti šele ob prvi ponudbi.

Kaj pokaže les po desetih letih

Razlika med masivnim lesom, furnirano ploščo in ivernim materialom se ob nakupu kaže predvsem v ceni. Prava razlika se pokaže pozneje. Jedilne mize iz masivnega hrasta ali jesena je mogoče po dveh desetletjih prebrusiti in znova naoljiti, površina pa je videti skoraj kot nova. Iverna plošča z melaminsko folijo tega ne prenese, saj rob ob dolgotrajnem stiku z vlago nabrekne, popravilo pa ni izvedljivo.

Pri sedežnem pohištvu je kritična točka spoj. Stoli za jedilnico vsak dan prenesejo več deset usedanj, obračanj in premikov po tleh, celotna obremenitev pa se steka v štiri stike med nogami in okvirjem sedeža. Mizarski čepni spoj to prenaša bistveno bolje kot vijak, privit v iverno ploščo. Evropski standardi za sedežno pohištvo za domačo uporabo, med njimi EN 12520, predpisujejo preskuse trajne obremenitve in stabilnosti, resni proizvajalci pa podatek o skladnosti navedejo v tehnični dokumentaciji.

Zato izkušen svetovalec v specializiranem salonu redko začne pri videzu. Vpraša, koliko ljudi vsak dan sedi za mizo, ali so v gospodinjstvu majhni otroci in ali prostor služi tudi za delo ali učenje. Šele nato pokaže jedilne garniture, ki tem obremenitvam dejansko ustrezajo.

Prva odločitev v jedilnici

Izbira se skoraj vedno začne pri mizi, ker ta določa vse drugo. Ko se v ponudbi primerjajo jedilne mize, se meritve začnejo pri številu sedežev. Uveljavljeno priporočilo je približno 60 centimetrov širine na osebo in vsaj 90 centimetrov proste poti med robom mize in steno, da je stol mogoče normalno odmakniti. Standardna višina mizne plošče znaša okoli 75 centimetrov.

Pri obliki odloča tloris. V ozek prostor sodi pravokotna miza, okrogla pa v kvadratnem prostoru pogosto ponudi sedež ali dva več, ker nima vogalov. Raztegljive izvedbe rešijo praznična kosila, zahtevajo pa premislek o tem, kam bo shranjena dodatna plošča in koliko prostora zasedejo stoli za jedilnico, ko jih je za mizo osem namesto štirih.

Sedenje, ki zdrži vsakdanjo rabo

Udobje je merljivo. Razlika med višino sedeža in višino mizne plošče naj bi znašala od 28 do 30 centimetrov, sicer se pri sedenju pojavi občutek utesnjenosti v ramenih ali pomanjkanje prostora za kolena. Ko se v salonu preizkušajo stoli za jedilnico, velja sesti za minuto ali dve in ne le za trenutek, saj se neprimerna globina sedeža pokaže šele po nekaj minutah mirovanja.

Oblazinjenje prinese svoje vprašanje. Blago je na dotik toplejše, usnje in umetno usnje pa se lažje očistita, kar v gospodinjstvu z majhnimi otroki pogosto odloči nakup. Nekatere jedilne garniture ponujajo isti model stola v več tkaninah in barvah, kar olajša poznejšo prenovo, saj je prevleko mogoče zamenjati brez menjave celotnega kosa.

Mešanje je dovoljeno in med oblikovalci celo zaželeno. Kombinacija masivne mize in lažjih stolov iz drugega materiala deluje bolj živo kot povsem usklajen komplet, pod pogojem, da se ujameta ton lesa in oblikovni jezik. Jedilne mize z osrednjo nogo ali s podnožjem v obliki črke A pri tem dopuščajo več svobode kot klasične štirinožne izvedbe.

Kadar je vse kupljeno naenkrat

Nakup v kompletu ima praktične prednosti. Jedilne garniture so usklajene po tonu lesa, višini in končni obdelavi, vse prispe z eno samo dostavo, cena kompleta pa je pri večini ponudnikov nižja od seštevka posameznih kosov.

Slabost je togost. Če se čez pet let spremeni število članov gospodinjstva ali družina zamenja stanovanje, se komplet težje prilagodi. Nekateri kupci zato izberejo srednjo pot, pri kateri so jedilne mize dolgoročna naložba, stoli pa ostanejo v cenovnem razredu, ki dopušča zamenjavo čez desetletje.

Pri vsem tem se izplača vprašati po dobavnem roku. Pohištvo po naročilu, zlasti masivno, čaka na izdelavo tudi več tednov ali mesecev, medtem ko so stoli za jedilnico iz zaloge lahko doma v nekaj dneh. Ta razlika pogosto odloči, kadar se selitev bliža.

Cena, deljena z leti

Preprost izračun pojasni, zakaj oblikovalci vztrajajo pri istem pravilu. Miza za 1.500 evrov, ki v družini zdrži dvajset let, stane 75 evrov na leto. Cenejša različica za 400 evrov, ki jo je treba zamenjati vsakih pet let, v istem obdobju stane več, poleg tega pa vsakič terja nov krog iskanja, dostave in odvoza starega kosa.

Pravilo je torej bolj računsko kot estetsko. Kdor kupi manj in bolje, kupuje redkeje, prostor okoli teh nekaj kosov pa se lahko mirno spreminja naprej.