Zaljubljena v dediščino in rokodelstvo

Zakonca Lucija Perko in Giuseppe Sepe sta se spoznala v času Lucijinega študija v Firencah. Po 25 letih dela in življenja v Italiji in na Tajskem sta se pred petimi leti s hčerkama ustalila v Sloveniji. Obnovila sta staro hišo v zgornjevipavski vasi Podraga; tu je zdaj njun dom in delovno mesto, ki združuje vse, kar imata rada. Iz Firenc v Bangkok Lucija Perko je diplomirala na Fakulteti za arhitekturo v Firencah in se po končanem študiju kmalu našla v akademskem poučevanju. Po desetih letih življenja v Firencah je Inštitut za dizajn, na katerem je učila, odpiral izpostave v Aziji in ji ponudil mesto v Bangkoku. Ker se je s tem strinjal tudi njen fant (zdaj soprog) Giuseppe Sepe, sta se odpravila na drug konec sveta. Načrt je bil, da gresta tja za en semester, ki pa se je mimogrede raztegnil v 15 let. »Zelo rada sva šla, ker sva bila sita Firenc,« se spominja Lucija njunega prvega obdobja v Italiji. »Čeprav se zdi romantično renesančno mesto, je tam zelo nepraktično živeti. Stanovanja so zelo draga, delaš samo za najemnino. Do centra težko prideš, kolo ti takoj ukradejo, veliko je nekih starih cehovskih povezav …« V Bangkoku je za stanovanje najprej poskrbel Lucijin delodajalec, plača je bila evropska, življenje pa zelo poceni. Zakoncema sta se rodili dve hčeri, Lucija pa se je poleg poučevanja začela ukvarjati tudi z razvojem tradicionalnega srebrarstva s pripadniki ljudstva Karen, ki živijo v težko dostopnih hribih na severni meji z Burmo. Zgodba karenskega srebra »Ena od mojih študentk si je za diplomo izbrala zelo podobno temo kot nekaj let pred tem jaz: kako z dizajnom prispevati k temu, da se ohranjajo stara rokodelska znanja,« opiše Lucija začetek zanimive zgodbe, ki traja še danes. Po naključju sta prišli v stik s karenskim srebrarjem in rodila se je ideja za skupen projekt. »Kareni že stoletja izdelujejo srebrnino na enak način, praktično brez vsake tehnologije. Karensko srebro je 100-odstotno čisto in zato mehkejše za obdelavo. Oni pa se v to filigransko delo popolnoma zatopijo, to je zanje nekakšna meditacija.« Večina karenskega nakita izhaja iz njihovega tradicionalnega načina življenja, Lucija in Titapa pa sta jim ponudili predlog za dizajnerski izdelek, ki bi bil primeren za sodobnega človeka. Idejo so zgrabili in bili na koncu zelo zadovoljni z izdelkom. Lucija in Titapa pa sta prav tako zgrabili poslovno idejo, registrirali blagovno znamko Stories of Silver, ustanovili podjetje in začeli s prodajo. »Za izdelke je bilo kar na lepem zelo veliko interesa. Z njimi sva prišli v večje hotele na Tajskem, hodili na sejme, nazadnje tudi že v Pariz in Milano. Najlepše pa je bilo, da smo s tem karenski skupnosti na neki način dali njen glas,« razlaga Lucija. »Dobili so občutek, da je njihovo delo cenjeno po širnem svetu, vse več mladih se je želelo s tem ukvarjati. Ko smo dobili za poseben kos nakita še mednarodno nagrado, so bili res ponosni. Razstavili so ga v svojem glavnem templju.« Covid in pot domov Lepo zgodbo o uspehu je presekal covid. Šolo, kjer je poučevala Lucija, so čez noč zaprli. V času razglasitve epidemije je bila s hčerama ravno na obisku v Sloveniji in ni več dobila vizuma za Tajsko. Giuseppe pa na Tajskem ni dobil vize za izhod iz države. Kar pol leta so preživeli ločeno. »Bilo je grozljivo. Na Tajskem sem imela moža in podjetje, pa nisem mogla tja. Iskreno rečeno smo prej mislili, da bomo vse življenje živeli tam, potem pa se je čez noč vse obrnilo.« Odločitev je padla: vrnili se bodo v Slovenijo. »Glede na to, da oba z Giuseppejem delava od doma, je čisto vseeno, kje živimo,« pove sogovornica. »V bistvu je še bolje, da si nekje v miru. Poslovno sva še vedno oba močno povezana s Tajsko, zato nam občasne poti nazaj ne uidejo. Ko zdaj pridemo tja s tega ljubega vipavskega miru, se šele zavemo, v kakšnem direndaju smo prej živeli.« Obnova domačije v Podragi Pred petimi leti so se torej preselili na Vipavsko, kjer so Lucijini starši že pred leti kupili staro domačijo. Lucija se je obnovi posvetila z velikim spoštovanjem do lokalne krajine, arhitekture, obrti in starih znanj. Nekdanji hlev se je tako spremenil v prijetno stanovanje, ki ga v poletnem času oddajajo gostom, in Lucijino srebrarsko delavnico ter pisarno. Bivalni del, kjer živijo sami, pa je, kot pravijo, »v nenehnem procesu prenove«, odvisno od časa in sredstev. Pester nabor steklenic z vinom priča o delu, ki ga opravlja Giuseppe: marketing za italijanska vina na tajskem trgu. »Vse te steklenice, ki jih vidite tu, dobim v pokušnjo, da potem napišem opise okusov za spletno stran. Italija enkrat letno organizira festival vin v Bangkoku, tam pomagam pri organizaciji, izvajamo master class, degustacije. Z veseljem pa bi svoje znanje ponudil tudi slovenskim vinarjem,« pove simpatični gostitelj. Med slovenskimi vini se zadnje čase navdušuje zlasti nad oranžnimi. Giuseppe govori v lepi slovenščini: »Je pa precej težja kot tajščina,« zatrdi v smehu. Tudi tajsko so se v petnajstih letih seveda naučili vsi štirje člani družine. »Dekleta občutno bolje od naju dveh, saj sta od rojstva imeli tajsko varuško in govorili z njo po tajsko. V trgovini sta se včasih opravičevali prodajalkam: 'Oprostite moji mami, res ne zna dobro tajsko,'« se smeji Lucija. Hčerki, ki sta zdaj stari 12 in 14 let, malo pogrešata utrip mesta, po drugi strani pa tu lahko vzameta kolo in se kam odpeljeta, kar je v Bangkoku nepredstavljivo. Obiskujeta waldorfsko šolo, tako kot sta jo na Tajskem, zato prehod ni bil prehud. Vračanje k slovenskim koreninam Lucija pri svojem delu zdaj razvija tajsko in slovensko zgodbo. Z dediščino se ukvarja na vseh ravneh – trenutno je tudi doktorska študentka na oddelku heritologije, kjer se ukvarja z doprinosom oblikovanja pri dojemanju in interpretaciji dediščine. Odkar so se vrnili v Slovenijo, je razvila nekaj projektov, ki se navezujejo prav na slovensko zapuščino: ob 150. obletnici rojstva Jožeta Plečnika je v sodelovanju z oblikovalko porcelana Uršulo Magister oblikovala Plečnikovo šal'co z žličko, za kar je prejela nagrado Made in Slovenia Excellence Award. Lani je razvila nov projekt, posvečen Fabianiju, pa tudi serijo nakita, ki se nanaša na situlsko umetnost in nekatere muzejske predmete – ti so zdaj del muzejske trgovine Narodnega muzeja, Tolminskega muzeja, Mestnega muzeja in Slovenskega etnografskega muzeja. »Res si želim, da bi bili Slovenci bolj ponosni na svojo dediščino. Italija, Tajska, povsod smo videli, kako od malega vzgajajo otroke, da morajo biti ponosni na svojo kulturo in narod. Pri nas pa imamo kar malo težav s tem. Propadajo nam take stvari, kot je Plečnikov stadion. Na svojo dediščino smo ponosni samo, dokler se nam splača. Manjka nam širok pogled na to, kam spadamo,« pove oblikovalka, ki zna po vsem, kar je videla po svetu, še bolj ceniti domače korenine.

Dostop do članka (47174)

Zaljubljena v dediščino in rokodelstvo

Zaljubljena v dediščino in rokodelstvo

Iz Firenc v Bangkok

Projekt Zdrava Marija

V Britaniji in Walesu splav do rojstva

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.