Danica in Robert Stropnik z Lepe Njive pri Mozirju sta poročena že dvajset let, podarjeni pa so jima (bili) trije otroci: Tinkara (12), Andraž (16), pred dvema letoma je v prometni nesreči umrl takrat sedemnajstletni Aleks.

Dan, ko se je zgodila nesreča ...?

Robert: 18. maja 2010 je šel Aleks zjutraj k zobozdravniku in prosil, če se lahko zapelje z motorjem. Potem se je peljal še v šolo v Šentjur, kjer je končeval slaščičarsko šolo, ter v Velenje, kjer si je kupil novo čelado. Še pri kosilu jo je imel na glavi, ker je rekel, da jo mora prej unositi. To se je dogajalo malo po drugi uri uri, dobre pol ure kasneje pa je bilo že vsega konec.

Kako je bilo, ko ste izvedeli, kaj se je zgodilo?

Robert: Klical me je sosed in mi povedal, da sta imela fanta nesrečo. Rekel je: »Andraž je v redu, je vstal, Aleks pa je slabo, samo leži.« Sledila je vožnja na kraj nesreče, ki je trajala neskončno dolgo.

Danica: Bila sem v službi, ko me je klical mož. Šok. Takoj sem začutila, da je nekaj hudo narobe. V trgovini, kjer sem zaposlena, sem bila sama, prosila sem za zamenjavo. Pol ure, da je prišla sodelavka, je trajalo celo večnost. Počutila sem se kot v zaporu, nemočno sem gledala, slišala rešilca, sirene in si govorila: »Za moja poba gre, pa nič ne morem in sem tu zaprta.«

Robert: Ko sem prišel na kraj nesreče, je bil Andraž naslonjen na jablano, ob Aleksu pa je bila skupina reševalcev, vse naokrog polno aparatov. Ostal sem pri Andražu, ga objel ter tolažil, kolikor sem ga sploh lahko v tistih težkih trenutkih.

Andraž: Spominjam se, kako je prinesel domov čelado, da bi mi jo kazal. In potem sva šla v glasbeno šolo, on na orgle, jaz k violini. Več se ne spomnim, samo kako je potem ležal na tleh, okrog njega so vsi stali, prišel je rešilec. Potem sem ga videl v bolnišnici. Vmes me je malo zmanjkalo.

Robert: Doživel je močan udarec v prsnico in je prišlo do zastoja srca, neprekrvavljenosti možganov ... Rešilec ni prišel pravočasno ... Župnik Sandi ga je prišel v bolnišnico mazilit.
Danica: Ko se je začela operacija, so se molitve in maše že začele. V torek je bila nesreča, v sredo, četrtek in petek je bila mozirska cerkev vsak dan nabito polna mladih, ki so molili za Aleksa. Morda je bilo že malo preveč upanja …


Čas po nesreči je bil težek za vse, ki ste mu bili blizu.

Danica: Tri dni sem bila, kot bi lebdela, nisem se bila sposobna odločati, nisem čutila ne bolečine ne žalosti, nisem mogla ne jesti ne spati … Bala sem se vsakega klica, zdravnik pa je rekel: »Ne more biti slabše.«

Robert: Tri dni se je boril. V četrtek so povedali, da možgani ne delajo.

Se vam je življenje sesulo, ko ste izvedeli, da je umrl?

Danica: Takrat misliš, da je tudi tvojega življenja konec, bala sem se, da ne bom zdržala. Sicer pa se dolgo niti ne zavedaš, da je res konec. Vse je prišlo za mano po več mesecih, ne da se opisati ...

Robert: Težko je bilo, ko smo videli njegove reči …
Danica: Ob soočanju z njegovimi predmeti je bilo zelo hudo, potrebuješ čas, da jih pospraviš, po dveh letih mi je uspelo. Potreben je bil čas.

Kako se vidva spominjata bratove smrti?

Andraž: Takrat me je prav prosil, če me lahko pelje. Včasih sem si očital, ker je tudi mene peljal v glasbeno, pa se mi vedno bolj zdi, da je bilo to usojeno. Tudi zdaj, ko igram v skupini, v kateri je igral on, čutim, kot da sva skupaj.

Danica: Moška se o tem ne pogovarjata, nadaljujeta njegovo glasbo, počneta stvari, ki bi jih on, in sta z njim v duhu, tako kot tudi midve s Tinkaro, vsak na svoj način.

Tinkara: Želim si, da bi bil še z nami in se o tem niti nočem pogovarjati. Raje bolj zase razmišljam, kako bi bilo, če bi še bil med nami.
Robert: Ko smo bili v cerkvi in na pogrebu, nas je Tinkara tolažila. Ves čas naju je držala za roke in bila najina glavna opora v času slovesa.

Več: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/8E54C4A798DDE79FC1257AA1003619B6?OpenDocument