Žalovanje se lahko začne, ko se soočimo z resnico

Delovna skupina za univerzalni periodični pregled Sveta OZN za človekove pravice je v torek, 28. januarja, na zasedanju v Ženevi opravila četrti pregled stanja človekovih pravic v Sloveniji. Dan prej je bila v tem okviru kot stranski dogodek pod naslovom Pomen ustrezne skrbi za pokojnike z vidika človekovih pravic – izkušnje iz Slovenije izvedena predstavitev skupne pobude nevladnih organizacij iz Slovenije glede vprašanja množičnih medvojnih in povojnih pobojev, prikritih grobišč in pokopa žrtev. Priporočila organizaciji OZN so skupaj podali Nova Slovenska zaveza, Združeni ob lipi sprave ter Komisija pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci (slovenske avtorje je pri tem poročilu podprla Komisija pravičnost in mir pri Škofovski konferenci Nemčije ter mednarodna organizacija Pax Christi). Poročilo o dogodku objavljamo na 20. strani, v tokratnem intervjuju pa bolj podrobno predstavljamo prispevek, ki ga je za srečanje pripravila dr. Katarina Lia Kompan Erzar, izredna profesorica za zakonsko in družinsko terapijo. Od konca druge svetovne vojne letos mineva že polnih 80 let. Ta časovna razdalja bi dajala slutiti, da je z njo že ugasnilo žalovanje vseh tistih, ki so jih pred 80 leti in več prizadele nasilne smrti svojcev, a jim je bilo, ker je šlo za »napačne« žrtve, žalovanje prepovedano. Ali je to res: ali je žalovanja, če nekdo ne ve, kako je nekdo od njegovih umrl in kje je zakopan, res lahko kdaj konec? Seveda je proces žalovanja močno odvisen od načina in okoliščin smrti ter od odnosa s pokojno osebo. Vojne razmere, poboji, smrti zaradi mučenja, nepojasnjenih in nikoli razrešenih izginotij posameznikov, ki se niso več vrnili, so proces žalovanja praktično onemogočile, ga neizbrisno zaznamovale s travmo, negotovostjo, sramom, strahom, grozo in izjemno nepredvidljivostjo ter terorjem. V našem prostoru so tovrstne zlorabe dosegle množične razsežnosti. V takih okoliščinah so neizgovorjene ali nepojasnjene zgodbe odigrale tudi močno medgeneracijsko vlogo, saj sta se strah in teža teh dogodkov globoko zasidrala v družine ter marsikatero družino čustveno zaznamovala do te mere, da lahko posledice teh zdaj res že zgodovinskih dogodkov čutijo še danes. Kaj o trajnih posledicah potlačenih travm, ki so posledica dogajanja med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, povedo spoznanja sodobne psihoterapevtske stoke? Ali je to sploh njena raziskovana tematika? Raziskovanje medgeneracijskega prenosa travme se je razcvetelo relativno pozno, konec osemdesetih let, bolj kompleksno in znanstveno trdnejšo podlago pa dobiva šele danes, ko so se raziskovanja lotile generacije raziskovalcev, ki niso več prvoosebno neposredno povezane z vojno travmo. Ali lahko govorimo o različnih fazah žalovanjskega procesa? Eno od najpomembnejših spoznanj modernega raziskovanja procesa žalovanja je prav spoznanje, da pri žalovanju ne gre nujno za sosledje faz, kljub temu da proces žalovanja vključuje zelo različne čustvene vsebine in intenziteto. Problem razumevanja žalovanja skozi t. i. faze je namreč v tem, da nehote implicira, da je žalovanje lahko »pravilno« ali »nepravilno«, mu določa tempo in obliko in v terapevtskem smislu dostikrat zgreši dejanski pomen določenega čustvenega vedenja, odločitev ali občutij. Vsak član družine ob isti izgubi žaluje drugače. Če si npr. predstavljate samo vprašanje, kdaj naj bi družina, katere sin je izginil v drugi svetovni vojni, uredila njegov grob in kako naj bi ga primerno označila. Gotovo je velika razlika, kako bi na to vprašanje odgovorili starši, kako bratje in sestre. Sodobno razumevanje žalovanja se opira na raziskave K. Doka, M. Stroebe in H. Schuta. M. Stroebe in H. Schut opisujeta žalovanje kot dvojni proces, ki zajema tako preteklost kot prihodnost. V sedanjosti torej žalujoči prehaja naprej in nazaj med dvema nalogama – prva se osredotoča na čustva (preteklost, smrt in njene okoliščine), druga pa na ponovno vzpostavitev življenja (prihodnost, življenje v novih okoliščinah). Najpomembnejše je, da se naslednja naloga lahko začne, še preden je prva naloga dokončana. Seveda pa je pogoj za to, da se ta proces začne, kot pravi K. Doka, opora drugih. Opora drugih ni zgolj neko olajšanje, ampak je nujna, da žalujoči preboli izgubo. V žalosti se povežemo in se začutimo v skupni bolečini, jeza se umakne sočutju. Brez tega, da drugi prepoznajo izgubo in žalujočega, premostitev žalovanja ni mogoča. Tukaj pa se vrnemo na vaše prvo vprašanje, kaj pomenijo »prepovedana žalovanja«. Gre torej, kot pravite, za prepletanje procesov: prepletanje oziranja v preteklost in iskanja poti za prihodnost. Ali je takó mogoče premostiti globoko vrzel med tragično preteklostjo, ki je prinesla v družine smrt, in prihodnostjo, ki vendarle obeta nove življenjske priložnosti? Seveda. To prepletanje je ključno za to, da se izkušnja izgube integrira v celoto človekovega doživljanja, da postane neodtujljiv del njegove notranjosti in mu omogoči globlje razumevanje preteklosti, pomena odnosov, skratka, da poglobi in poveča njegovo senzitivnost in čustveno globino, hkrati pa odpre čustveno svobodno pot v sedanje poglobljene medosebne odnose in načrtovanje prihodnosti. Pri čustveno zahtevnih procesih, kot je žalovanje, gre zmeraj za dve možnosti: ali se nam skozi prebolevanje bolečine odpirajo bolj svobodni in čustveno ter tudi duhovno globoki uvidi in bolj pristni ter varni odnosi ali pa se poglabljajo zmeda, strah, izgubljenost in izoliranost. T. i. zapleteno žalovanje je dolgoročno zelo obremenjujoče tako za duševno kot telesno zdravje in seveda pogubno vpliva na medosebne odnose. Prej ste omenili medgeneracijsko vlogo neizgovorjenih zgodb žalovanja. Ali se nerešene travme preteklosti prenašajo na mlajše generacije, torej tudi na tiste, ki osebno niso poznali nepriznanih in nepokopanih žrtev revolucije? Nerešene travme, torej v našem primeru neizžalovane travmatične izgube, se seveda prenašajo iz generacije v generacijo, dokler se čustvena stiska, ki vklepa starejšo generacijo, ne izgovori, izjoka in čustva ne opravijo svojega dela. Vključitev izgube v naše sedanje doživljanje spodbudi organsko preoblikovanje našega spominjanja, razmišljanja, vrednotenja in vedenja. Družinske zgodbe nas zaznamujejo in uokvirijo naše življenje v neko vzdušje, nek narativ, ki je v vsaki družini drugačen. Najmočneje pa nas zaznamujejo odnosi, torej, koliko sočutja smo lahko od odraslih v družini doživeli kot otroci, koliko je bilo nežnosti in zvestobe med odraslimi, kako se je družina soočala z zunanjim svetom, koliko veselja je kljub vsemu lahko ohranila ter, kar je najpomembnejše, kako je izžalovala krivice in izgube ter koliko se je skozi to družino lahko prelilo odpuščanja. Stopiva zdaj s temi spoznanji v sedanji slovenski trenutek. V garaži kočevskega komunalnega podjetja so že več kot dve leti začasno shranjeni posmrtni ostanki 3.450 žrtev, izkopanih iz brezna pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu. Je to z vidika žalovanjskega procesa svojcev normalna situacija? No, najbrž gre tu za retorično vprašanje. Seveda gre v vseh primerih žrtev iz skritih grobišč za travmo in posledično tudi zapleteno žalovanje. Dokler so bila ta grobišča še neodkopana, žrtve na neki način niso smele obstajati, kar je žalovanje zelo otežilo, hkrati pa ga naredilo celo nevarnega za svojce. Odkrivanje prikritih grobišč je zato eden od največjih dosežkov pri nas. Žalovanje se lahko začne, ko se soočimo z resnico. Šele resnica pa omogoča, da se končno, po treh generacijah, začne razvijati tudi sočutje. Kakšen pomen ima v žalovanjskem procesu pokopno mesto za žrtve in obred pokopa? Ali je bolj ali manj vseeno, kje in kako so pokopane? Grob je središče žalovanja, kraj za povezovanje s pokojnikom in izvajanje obredov, ki premostijo prehod iz življenja v smrt. Obiskovanje groba pomaga preživelim, da se soočijo z izgubo, hkrati pa še naprej živijo, negujejo odnose in ostajajo del skupnosti. Po drugi strani pa nepoznavanje lokacije groba povzroči, da negotovost onemogoča žalovanje. Pogrebni obredi imajo simbolno moč. Pomagajo pri poslavljanju od pokojnika in usmerjajo žalujoče v nove vloge v skupnosti. Ti obredi omogočajo javno izražanje žalosti, potrjujejo odnose in ohranjajo občutek kontinuitete. Uspešen proces žalovanja vključuje preobrazbo, prehod in novo povezavo. Obredi zagotavljajo strukturo in socialno podporo, ki sta potrebni za čustveno ozdravitev. Kadar žalujočim odrečejo obrede ali njihovo žalovanje ni priznano, bo njihovo žalovanje zapleteno. Za proces žalovanja mora skupnost potrditi smrt, priznati bolečino svojcev in zagotoviti dostojanstveno obravnavo pokojnika. Toda politika se predvsem zaradi blokade ljubljanske mestne oblasti ne more dogovoriti, kam bi pokopali žrtve iz brezna pod Macesnovo gorico. Svojci in civilnodružbene organizacije, ki jih predstavljajo, se jasno zavzemajo za pokop v prestolnici slovenske države. Ali se vam zdi pomembno, da gredo pristojni naproti željam svojcev glede mesta pokopa? Tudi to vprašanje je seveda retorično. Verjetno gre tudi tukaj kot v večini tovrstnih fars pri nas za neka finančna in politična preigravanja, ki izkoriščajo potencialno ideološkost tega vprašanja za to, da ne bi bilo treba investirati denarja v tak pokop in se soočiti z dejstvom, da pobojev ni več mogoče zanikati. Hkrati pa upam, da je postalo jasno, da iskanje sočutja pri takih odločevalcih ni ravno neka zdrava proaktivna drža. Pokop žrtev komunističnega nasilja bi bila velika usluga Ljubljani in Ljubljančanom, ki bi ob tem lahko spoznali, da ni pravih in napačnih smrti in da sovraštvo nima zadnje besede, ampak jo imata sočutje in povezanost. Če za trenutek še ostaneva pri aktualnih družbenih razmerah. Sedanja vlada je dobesedno čez noč ukinila nacionalni dan spomina na žrtve komunizma, in to v času, ko je bila 16. maja 2023 na Trgu republike spominska slovesnost. Seveda vas ne sprašujem po politični oceni takega ravnanja. Zanima me nekaj drugega. Ta spominski dan je svojcem teh žrtev omogočal javno žalovanje in skupnostno, na neki način državno podporo pri njem. Zdaj tega ni več. Ali se vam kot psihoterapevtki to zdi sprejemljivo? Načinov javnega spominjanja je več. Kadar se politično sprenevedanje preveč razraste, ni treba čakati na spremembo politične volje, ampak je treba poiskati druge javne oblike spominjanja, ki bodo pokazale na globlje vzgibe sočutja in razumevanja, kaj žalujoči potrebuje. Ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne je skupina ljudi različnih strok in starosti v okviru čisto privatne pobude Resnica in sočutje omogočila veliko različnih oblik javnega ovrednotenja trpljenja druge vojne in povojnega nasilja. Zvrstilo se je več umetniških in zgodovinskih razstav, koncertov, okroglih miz in drugih dogodkov, oblikovalo se je spletno pokopališče za izginule žrtve ipd. Na ta način so se ljudje lahko povezali, spregovorili drug z drugim, si dali oporo in začutili povezanost. Za marsikoga je bil to prelomni trenutek, ki je odprl pot k žalovanju. Morda bi bilo smiselno vsakih nekaj let obuditi podobne oblike povezovanja in preseganja preteklih in sedanjih krivic. Odkritje skrbno skritih kosti je namreč razjezilo in zmotilo tiste, ki so jih skrili. Travma pobijanja, prikrivanja, zanikanja in opravičevanja se prav tako prenaša iz generacije v generacijo in še čaka na generacijo, ki se bo podala na pot iskanja izgubljene človečnosti svojih prednikov. V razpravi v Ženevi je bilo izrecno omenjeno še eno vprašanje: ali ovire, ki se postavljajo pri kraju in načinu pokopa žrtev množičnih pobojev, ne predstavljajo tudi kršitve verske svobode? Kakšen je vaš pogled na versko razsežnost te tematike? Gotovo gre pri nesprejemljivem obnašanju glede pokopa žrtev množičnih pobojev, ki smo ga prisiljeni prenašati v Ljubljani, za nespoštovanje vrste osnovnih etičnih načel, človekovih pravic in svoboščin, med drugim tudi verske svobode. Seveda pa to za nekoga, ki žene táko politiko, ne predstavlja nekega dodatnega argumenta. Prepričana pa sem, da obstajajo povsem legitimni in legalni načini, da se ta pokop izvrši tudi mimo tega šopirjenja. Toda vseeno smo to šopirjenje prisiljeni spremljati. Kaj bi bil vaš nasvet svojcem žrtev: kako naj se soočijo s takim stanjem, ki morda pri kom vzbuja zagrenjenost, jezo, obup …? Vsekakor bi svojcem zares položila na srce, naj ne čakajo samo na politiko, na nekega zunanjega rešitelja, ampak se obrnejo v svoje srce, se povežejo med seboj in pokopljejo svoje prednike. Gotovo je včasih laže biti jezen in se boriti navzven kot v polnosti začutiti bolečino, strah in osamljenost ter nerazumljenost. Izkušnje nam vseeno kažejo, da so svoboda, sočutje in olajšanje samo tam, kjer nehamo čakati na druge, si upamo iti skozi bolečino in krivico ter vzamemo svoje življenje v svoje roke. Včasih se prav zaradi take drže stvari obrnejo celo na politični ravni. Najbolj pomembno se mi zdi, da bi se začeli bolj zavedati, da bodo vidni grobovi in javno priznanje žrtev množičnih pobojev odprli Pandorino skrinjico neizžalovanih travm tudi za vse tiste, ki so ta dejanja skušali prikriti in opravičiti. Zato se temu tudi tako upirajo.

Žalovanje se lahko začne, ko se soočimo z resnico

Žalovanje se lahko začne, ko se soočimo z resnico

Zakon o vojnih grobiščih in komunistična revolucija

Poboji, grobišče, razstava Prikrito in očem zakrito, Mitja Ferenc

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.