Odlični šlager bend, ki je neumorno preigraval jazz, rock in pop uspešnice iz zlatega obdobja, je na plesišče spravil večji del gostov – no, vsaj tisto polovico, ki na dvorišču ni spremljala tekme med Južnoafriško republiko in že nekom ob brezplačnem pivu in lynchburški limonadi. Bil je eden prijetnejših večerov prve tretjine poletja – tako prijeten, da bi skoraj pozabil na nekaj mučnih minut ob začetku protokolarnega dela. S tem ne mislim na Hannah Mancini, ki je zmasakrirala obe himni, ampak predvsem na novopečenega premiera. Pa niti ne na dejstvo, da je veselo ploskal po obeh himnah, konec koncev je v ZDA to običajno in lahko razumemo kot gesto vljudnosti, temveč na neverjetno bizaren nagovor, ki si ga je kot častni gost na – ponovno – praznovanju jubileja druge države, katere veleposlanica je posle prevzela dobesedno dan prej, privoščil. Govor je šel nekako takole: Danes praznujemo jubilej Združenih držav Amerike na kraju, le lučaj oddaljenem od mesta, kjer so bili pred skoraj štir...