Pri maši me pogosto prešine misel, kako bi bilo, če bi bila naša župnijska cerkev v tistem trenutku tarča terorističnega napada …
Morda nekoliko neobičajne misli med obhajanjem mašne daritve, ki pa jih pripisujem dejstvu, da se pri svojem delu pogosto srečujem s poročili in tudi z zelo osebnimi pričevanji o preganjanju kristjanov po svetu. Tragične zgodbe o bombnih in strelskih napadih na cerkvena občestva v Afriki in Aziji, v katerih množično umirajo Jezusovi sledilci, se me globoko dotaknejo. V domači cerkveni klopi najprej pomislim na svoje najbližje: smo pri maši vsi? Bi bili v primeru napada skupaj na enem mestu? Bi bilo komu prizaneseno? Bogu hvala so ta vprašanja zame zaenkrat zgolj ugibanja, za mnoge kristjane po svetu pa so kruta stvarnost.

Še globlje me ganejo družinske zgodbe, v katerih je sovraštvo do kristjanov staršem odvzelo otroka, otrokom očeta ali mater, ženi ali možu ljubljenega zakonca. Pretresla me je življenjska zgodba Kenijke Dorcas, ki so ji teroristi v napadu n...