Ko sem se sklonil k njemu, da bi mu pomagal premagati več kot očitno zadrego, je po nekaj trenutkih oklevanja le uspel izreči, da sem njegov »najljubši pater«. Priznam, da me je ujel nepripravljenega – do te mere, da te njegove naklonjenosti nisem znal sprejeti in se zanjo preprosto zahvaliti. Namesto tega sem v zavesti svoje nepopolnosti izustil: »Zakaj?« Zmeda in nerazumevanje vprašanja, ki sem ju takoj zaznal v fantovih očeh, mi bosta za vedno ostala v spominu. Po nekaj dolgih trenutkih mučne tišine, ki je nastala med nama ob mojem vprašanju, je sicer uspel izreči: »No, zato, ker imaš brado«, vendar je bilo obema jasno, da je bil to le slab odgovor na še veliko slabše vprašanje. Kako je sploh mogoče odgovoriti na vprašanje, zakaj imamo nekoga radi? Ljubezen je vendar zastonjska, zato je spraševanje po razlogu zanjo ne samo nevljudno, temveč tudi nesmiselno. Edini smiseln odgovor na moje vprašanje bi bil: »Zato, ker pač si«, a še veliko bolj smiselno bi bilo, če vprašanja sploh ne bi...