V prvi nosečnosti bi skoraj izgubila otroka. »Bilo je 90 % verjetnosti, da ne bo preživel. Takrat sem res veliko in iskreno molila. Zaobljubila sem se, da bom postavila križ, če bo otrok preživel.« In stanje se je čudežno izboljšalo. »Takrat sem začutila, da me ima Bog rad. Na to me zdaj spominja križ blizu našega doma, ki tudi sinu veliko pomeni.« Po tem dogodku je dostikrat pozabila na to. Vsako nosečnost so spremljali zapleti in z njimi opomnik: »V redu bo, samo zaupaj!« A ob otrocih, službi in drugem delu se je njena vera zopet ohladila ...

Tik pred epidemijo pa se je v domači župniji udeležila srečanj Alfa. »Prej nisem vedela, kam bi dala Svetega Duha. Ko pa so na vikendu Alfa molili nad menoj, sem res začutila njegov dotik, rekel je: 'Tu sem, ljubljena si; glej, koliko sem že naredil zate.' Počutila sem se kot nova. Ugotovila sem, da sem z njim, da je on z menoj, da sva skupaj.« Njena molitev je postala drugačna. »Doživela sem, da se lahko z Bogom pogovarjam. Ko...