Zdravstvo na razpotju – zdravniki na stranskem tiru

Slovensko zdravstvo preživlja eno najhujših kriz v samostojni državi. Razmere so kritične zlasti na primarnem nivoju, ko so mnogoštevilni posamezniki ostali brez svojega osebnega – družinskega zdravnika. Vse daljše so čakalne dobe, ki so posledica pomanjkanja zdravnikov in medicinskih sester, pa tudi organizacijskih šibkosti zdravstvenih ustanov, kar pomembno zmanjšuje kakovost celotnega zdravstvenega sistema. Pri tem je prav dobro delujoča družinska medicina temelj in osnova za uspeh vsakega zdravstvenega sistema, saj opravi največji delež zdravstvene oskrbe (najmanj 70 % zdravstvenih težav odrasle populacije) in je pri tem finančno najugodnejša. Zato mora biti reševanje trenutne zdravstvene krize usmerjeno najprej na področje primarne ravni, sicer se bo kriza le še poglabljala. Na sekundarnem in terciarnem nivoju pa so v ospredju dolge čakalne vrste in vse težja dostopnost do usmerjenih zdravstvenih storitev. Pomanjkanje zdravnikov Pomanjkanje zdravnikov, zlasti na primarnem nivoju, je eden od razlogov za sedanje nezadovoljivo stanje zdravstvenega varstva v Sloveniji. Vzrokov za to je več. S težavami v zvezi s pomanjkanjem zdravnikov na področju družinske medicine smo se v Sloveniji spoprijemali že v preteklosti. Okoli leta 1980 so bile številne ambulante prazne, zato je Ministrstvo za zdravje zaradi izjemnega pomanjkanja splošnih zdravnikov za diplomante medicine po enoletnem stažu odredilo še obvezno opravljanje dela v splošnih ambulantah za obdobje dveh let. Zakon je bil po treh letih ukinjen, zato se je v nadaljevanju pomanjkanje zdravnikov na primarnem nivoju še stopnjevalo. Zaradi vedno večjih potreb po zdravstvenih storitvah in z omejitvijo vpisa na eno samo medicinsko fakulteto je prišlo do izrazitega razkoraka med razpoložljivimi kapacitetami zdravstvenega kadra, zlasti zdravnikov, in povpraševanjem po zdravstvenih storitvah. Tudi po odprtju Medicinske fakultete v Mariboru pomanjkanje zdravnikov ni bistveno upadlo. Zmanjšuje se tudi zanimanje za študij medicine. Mladi raje izbirajo donosnejše poklice. Posamezni, sicer redki zdravniki imajo zaradi nenormalnih obremenitev nadpovprečne osebne dohodke, toda velika večina zdravnikov ima zelo povprečne ali podpovprečne plače – ob tem, da je delo zdravnika zelo odgovorno, saj mora pogosto sprejemati odločitve, ki so lahko usodne za bolnika. Poleg tega zdravniški poklic ni več spoštovan, kot je bil nekoč. Zlasti v zadnjem času smo priča številnim gonjam proti zdravnikom, ki je postal »razredni sovražnik« in mu je treba pristriči peruti. Mediji izpostavljajo predvsem zdravniške napake in pri tem ne ločijo med zapleti, ki so neizogibni sestavni del našega dela, in med zelo redkimi napakami, ki so posledica neznanja ali malomarnosti. Vsi ti dejavniki so prispevali k temu, da je Slovenija s 350 zdravniki na 100.000 prebivalcev pod evropskim povprečjem. Zdravniki so pogosto pahnjeni v vlogo osovraženih zavarovalniških agentov, ki svojim bolnikom sporočajo omejitev storitev, saj Zavod za zdravstveno zavarovanje državljanom z obveznim zdravstvenim zavarovanjem obljublja veliko več, kot je sistem sposoben dati. Zavod tudi cene zdravstvenih storitev določa na osnovi razpoložljivih finančnih sredstev ter števila obljubljenih storitev, ne na oceni dejanskih stroškov storitev. Sprejemanje neprijaznih zakonov za zdravnike Sedanja vlada namesto reševanja aktualnih in najbolj perečih problemov našega zdravstva s sprejemanjem zakonodaje omejuje zdravnike pri opravljanju njihovega poslanstva, in to v škodo bolnikov. Vlada sprejema ukrepe in zakone s področja zdravstva brez sodelovanja stroke in kljub nasprotovanju zdravniških organizacij. Predlog Zakona o zdravstveni dejavnosti ne išče rešitve, kako povečati dostopnost do zdravstvenih storitev, temveč s tem, ko nasprotuje delu zdravstvenih delavcev v njihovem prostem času, zmanjšuje dostopnost do zdravstvenih storitev in predstavlja tveganje za delovanje celotnega zdravstvenega sistema. Zakon o zagotavljanju kakovosti v zdravstvu je pomemben in ga na načelni ravni podpira tudi medicinska stroka, toda vsebina zakona je usmerjena v kaznovanje izvajalcev zdravstvene dejavnosti in manj v graditev kulture varnosti. V zakonu so skoraj vse obveznosti izvajalcev pospremljene s sankcijami in se uvajajo javne evidence, iz katerih bodo nastali razvidni nevarni dogodki, ki za posameznega izvajalca predstavljajo trajni sramotilni steber. Tak ukrep izvajalcev ne spodbuja k poročanju o zapletih in tudi ne prispeva h kulturi odprte komunikacije. V poslanstvo zdravnika pa najbolj posega predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. V vsej človeški zgodovini je bilo poslanstvo zdravnika usmerjeno v ohranjanje življenja od spočetja do naravne smrti, sodelovanje pri predčasni in nasilni prekinitvi življenja pa je v popolnem nasprotju s poslanstvom zdravnika. Svetovno zdravniško združenje (WMA), ki združuje več kot deset milijonov zdravnikov in zdravnic iz 115 držav in katerega član je tudi Slovensko zdravniško društvo, v zadnji deklaraciji iz leta 2019 v celoti zavrača evtanazijo in zdravnikovo asistenco pri samomoru in ju opredeljuje kot za zdravnika etično nevredni dejanji. Predlagatelji zakona o evtanaziji so v najnovejši različici zaobšli pojem evtanazija in ga nadomestili z izrazom »samousmrtitev«, saj naj bi akt usmrtitve izvedel bolnik sam. Toda zdravnik naj bi spremljal vse faze postopka in bolniku predpisal ter dostavil smrtonosno substanco. Gre torej za sprenevedanje in siljenje zdravnika v dejanja, ki so v nasprotju z njegovim poslanstvom. Vse te zakonske opredelitve mečejo slabo luč na zdravniški poklic, zdravniku omejujejo svobodo odločanja in mu vsiljujejo vlogo rablja. Vsi ti ukrepi, ob povečevanju potreb po zdravstvenih storitvah zaradi starajoče se populacije, vodijo do vedno večjega razkoraka med razpoložljivimi možnostmi in potrebami po zdravstvenih storitvah. Množice, zlasti starejše osebe, ostajajo brez osebnega zdravnika, s čimer so kršene temeljne človekove pravice. Za pravično dostopnost do zdravstvenih storitev V kratkem ni pričakovati bistvenega povečanja zdravstvenega kadra, zato je potrebna reorganizacija in pravičnejša razporeditev bremen med obstoječimi izvajalci in ustanovami, ki bo omogočila večjo učinkovitost in dostopnost do zdravstvenih storitev. Poznamo različne oblike zdravstvenega varstva: javno zdravstvo, zasebništvo in koncesionarstvo. Vse te oblike zdravstvenega varstva se med sabo dopolnjujejo. Zavzemati se moramo za ohranjanje javnega zdravstva, obenem pa mora biti jasno opredeljeno razmerje med javnim in zasebnim zdravstvom. Cilj tako javnega kot zasebnega zdravstva mora biti pravična dostopnost do kakovostnih zdravstvenih storitev, pri čemer se moramo zavedati, da zmore najtežje bolnike zdraviti le državna medicina, pogosto tudi v lastno izgubo, ki jo je dolžna pokriti država. Zasebno zdravstvo je dejstvo, ki ga poznajo tudi v drugih državah. Zasebno zdravstvo širi ponudbo in omogoča večjo dostopnost do zdravstvenih storitev. Zato je namesto javnih zborovanj in zahtev za njegovo ukinitev potrebno sodelovanje in oblikovanje sistema, ki bo v enaki meri vsem, ne oziraje se na javno ali zasebno, omogočal pravično dostopnost do zdravstvenih storitev. Potrebna pa je koordinacija med različnimi oblikami dela. Potrebna je tudi enakomerna razporeditev bremen in vzpostavitev primerljivih pogojev za izvajanje različnih oblik zdravstvene dejavnosti. Vsi izvajalci bi morali opravljati vse oblike dela, vključno z dežurstvi in delom na urgenci. S tem bi se povečala dostopnost do zdravstvenih storitev, zlasti na primarnem nivoju. Pri vseh izvajalcih bi bilo treba povečati nadzor nad izvajanjem zdravstvenih storitev ter izvajalce nagrajevati po obsegu opravljenega dela. Nesmiselna je prepoved, da zdravniki, zaposleni v javnem zavodu, v svojem prostem času ne smejo opravljati storitev pri drugih izvajalcih, zlasti pri koncesionarjih; s tem se bo namreč bistveno zmanjšala dostopnost do zdravstvenih storitev. Zakon o zdravstveni dejavnosti zaposlenim v javnih zavodih skoraj v celoti ukinja možnost opravljanja zdravstvenih storitev pri zasebnikih. Posledica tega bo podaljševanje čakalnih dob. Sicer bi bilo bolj smiselno, da bi zdravniki, zaposleni v javnih zavodih, imeli možnost opravljanja dodatnih storitev v svojem prostem času pri primarnem delodajalcu (javnem zavodu), in to pod enakimi pogoji kot pri zasebnikih. V preteklosti je bila krajši čas tudi v javnih zavodih dana možnost opravljanja dodatnega dela v okviru samoplačniških ambulant. Toda izvajalci so bili za opravljeno delo simbolično nagrajeni, večji del prihodka pa je pobral zavod. Tudi sicer je dodatno delo zdravnika v javnih zavodih zelo slabo plačano in ne dosega urne postavke večine obrtnih dejavnosti. Pri vzpostavitvi samoplačniških ambulant in omogočanju dela pri zasebnikih bi bil s strani delodajalcev potreben nadzor, da zdravnik, zaposlen v javnem zavodu, pred odhodom k drugemu delodajalcu v celoti opravi storitve, vezane na delovno mesto, in da ne preusmerja bolnikov, ki čakajo na poseg v javnem zavodu, h koncesionarju ali v svojo samoplačniško ambulanto. Kadrovska vrzel Kratkoročno ni mogče zapolniti vrzeli, ki jo predstavlja pomanjkanje kadrov v zdravstvu, zlasti zdravnikov. Med dolgoročne ukrepe pa sodi povečanje kapacitet za študij medicine na obeh obstoječih medicinskih fakultetah, ki sta finančno in kadrovsko podhranjeni. Zato je odpiranje novih medicinskih fakultet nesmiselno, saj bi to pomembno povečalo stroške izobraževanja bodočih zdravnikov. Kakovost študija pa bi bila ob že prisotnem pomanjkanju ustreznih učiteljev vprašljiva. Tudi »uvoz« tujih zdravnikov ni najustreznejša rešitev, kajti usposobljeni in visoko kvalificirani zdravniki iz tujine iščejo zaposlitve v državah, kjer so bistveno bolje nagrajeni kot pri nas. Neredko pa zdravniki, ki prihajajo iz držav zunaj Evropske unije, izkoristijo Slovenijo za pridobitev poklicne kvalifikacije, ki je pogoj za delo v Evropski uniji, in po pridobitvi licence odidejo v države, kjer zaslužijo bistveno več kot v Sloveniji. Zato je še toliko bolj nesprejemljiv predlog Zakona o skrajševanju postopkov priznavanja poklicnih kvalifikacij tujim kandidatom. Predlog zakona je nevaren precedens. Slovenski zdravniki morajo pridobiti ustrezno izobrazbo in opraviti obsežen strokovni izpit, da lahko delujejo v slovenskem zdravstvenem sistemu. Predlagane spremembe postopkov za zaposlovanje tujih zdravnikov pa bi omogočile, da se vključijo v delo zdravniki z bistveno manj izkušnjami in nezadostnim poznavanjem slovenskega jezika. Takšna ureditev bi ustvarila neenakost med slovenskimi in tujimi zdravniki ter zmanjšala ugled in kakovost slovenske medicine, ki deluje na visoki strokovni ravni. Predvsem pa bi bili bolniki prikrajšani za kakovostno zdravstveno storitev v njim razumljivem jeziku. Želimo si, da bi bilo slovensko zdravstvo v prihodnje organizacijsko in funkcijsko sposobno izboljšati zdravje slovenske družbe. Prizadevajmo si, da bodo vsi ne glede na socialni položaj imeli dostop do pravočasnih in kakovostnih zdravstvenih storitev. Za kakovostno zdravstvo pa je treba poleg potreb bolnika upoštevati tudi dobrobit zdravstvenih delavcev, pri čemer imajo bistveno vlogo pogoji dela in možnosti kariernega razvoja. Žal se sedanja vlada ne zaveda, da zdravstvo lahko dobro funkcionira le z zadovoljnimi zdravniki in drugimi zdravstvenimi delavci.

Dostop do članka (47174)

Zdravstvo na razpotju – zdravniki na stranskem tiru

Zdravstvo na razpotju – zdravniki na stranskem tiru

Pomanjkanje zdravnikov

ŽELIMLJE – Dan odprtih vrat na gimnaziji

RADENCI – Obisk Martina Goloba

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.