Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

»Že ime kaže, da je bil svojčas prinesen iz Trsta«

Za vas piše:
Boris Golec
Objava: 11. 02. 2026 / 17:09
Čas branja: 10 minut
Nazadnje Posodobljeno: 11.02.2026 / 17:10
»Že ime kaže, da je bil svojčas prinesen iz Trsta«
Tržaška najdenka Apolonija Argento, poročena Čop (1855–1940) na fotografiji s hčerko leta 1913. Družina Medved v Št. Juriju pod Kumom (danes Podkum) ji je nudila srečno otroštvo. Vir: splet/SPLET DRUžINA | Vir: SPLET DRUžINA

»Že ime kaže, da je bil svojčas prinesen iz Trsta«

Najdenčki na Slovenskem (5): Tržaške sirote v slovenski književnosti

Najdenčki, ki so bili to, kot smo videli, v veliki večini primerov le po imenu, sicer pa v najdenišnico oddani, praviloma nezakonski otroci, so od konca 18. stoletja zaznamovali slovensko družbo bolj, kot se zdi na prvi pogled. Do danes so, če nič drugega, zapustili Slovencem celo vrsto italijanskih priimkov, med katerimi so nemara najbolj negativno označevalni: Bastarda, Bastardi in Bastardo. Povsem na koncu se bomo pomudili še pri sledovih, ki so jih ti z rojstvom zaznamovani ljudje obeh spolov pustili v slovenski književnosti poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja.

»Tržačan« – tragični lik Ivana Tavčarja

Ivan Tavčar je leta 1881 v zbirki Med gorami v realistični črtici s Škofjeloškega, ki ji je dal naslov Tržačan, podal opis ene najbolj tragičnih usod v slovenskem pripovedništvu. Tržaškega najdenčka Tomažka njegov brezsrčni in nasilni rejnik Vrbarjev Matevž izstrada do smrti.

»To ni nič!« je dejal Matevž nekega dne, »to ni nič! Človek ne ve, čemu je oženjen! Jaz si bom sam napravil o...

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.

Nazaj na vrh