Med njimi sta 71-letni duhovnik, ki je navzočim na kraju nesreče podelil splošno odvezo, in 78-letni lekarnar, ki je ponesrečencem nudil prvo pomoč.

Pretresljivi prizori

71-letni škofijski duhovnik Fernando Fernández de Bobadilla pripoveduje, kako je zvonjenje telefona prekinilo njegovo vsakdanjo rutino: prejel je klic toledskega nadškofa Francisca Cerra, ki ga je obvestil o tragični železniški nesreči ter pričakovanem velikem številu mrtvih in hudo poškodovanih, poroča spletni portal kath.net. Fernández se je takoj odpravil na prizorišče nesreče in se pridružil prvim prostovoljcem, med katerimi so bili tudi njegovi župljani.

Prizor je bil pretresljiv, je duhovnik povedal v izjavi za španske medije: »Ljudje so brezciljno tavali, na tleh so ležali hudo poškodovani in trupla.« Fernández je vsem skupaj podelil splošno odvezo, »kot uči teologija zakramenta sprave. V nesrečah se lahko splošna odveza podeli tudi brez predhodne posameznikove spovedi.« Dodal je, da je storil, »kar je bilo v tistem trenutku mogoče in česar takrat ni mogel storiti nihče drug: podelil sem jim odvezo in jih pripravil na možnost, da jih Gospod pokliče k sebi v nebesa.«

Trdno verjamem, da lahko Bog doseže srce ranjene osebe, če sam tega ne morem storiti.

Različni odzivi poškodovanih

Poleg tega, da je molil za žrtve, je pomagal reševalcem pri oskrbi poškodovanih: držal je vrečke z infuzijo, podpiral glave prizadetih in jih polagal na zasilna nosila. Ljudje so se na njegove poskuse tolažbe odzivali različno: nekateri so mu stisnili roko, drugi – morda zato, ker so bili v šoku ali nezavesti – pa se sploh niso mogli odzvati. Duhovnik je molil tudi za pokojne. Kot je pojasnil, ni mogel storiti veliko več »kot moliti za ponesrečene, medtem ko so trupla odnašali iz vagonov«.

Ko je pozneje premišljeval o tem, kakšno vlogo je imel v tej tragični nesreči, je dejal: »V tako skrajnih okoliščinah moraš ljudem preprosto dopustiti, da začutijo navzočnost drugega – nekoga, ki najde prijazne besede, jih sprejme in jim ponudi tolažbo. Gre preprosto za to, da si ob njih, da jim izkazuješ bližino. Kajti nemogoče je najti smisel v tem, kar se dogaja, logične razlage tukaj niso v pomoč.«

Kot je še dodal, mu vera daje zaupanje, da lahko Bog doseže ljudi tudi takrat, ko sam nima besed, s katerimi bi jim pomagal: »Trdno verjamem, da lahko Bog doseže srce ranjene osebe, če sam tega ne morem storiti. Moja vloga posrednika se morda zdi preprosta in na videz neuporabna – toda Bog dobro ve, kako delovati skozi drobne razpoke.«

Antonio García Condado daje izjavo za medije pred svojo lekarno. FOTO: X/Herrera en COPE

Lekarnar o zadnjih besedah umirajočega: »Bog je dober«

78-letni Antonio García Condado, krajevni lekarnar v mestecu Urda, je bil eden prvih, ki je po silovitem trčenju vlakov prihitel na prizorišče tragedije, kjer je zagledal na desetine trupel, ujetih pod razbitinami vlaka, in pomagal poškodovanim potnikom, ki niso imeli niti toliko moči, da bi zaklicali na pomoč. Železniška nesreča je za vedno porušila miren vsakdanjik tamkajšnjih prebivalcev, poroča spletni portal EWTN.

Antonio je ravno pozajtrkoval, ko ga je hči opozorila na nesrečo. Brez oklevanja je sedel v avto in se odpeljal na prizorišče dogodka. Sprva je mislil, da gre le za manjšo nesrečo: »Ko sem prispel, je bilo vse skupaj videti precej nedolžno. Prometa ni bilo, skoraj nobenega avtomobila. Rekel sem si, da to že ne more biti nič resnega.« Ko pa se je približal kraju trka, kjer bi moral biti vagon, tega ni bilo videti – tam je bila le gmota zvite kovine, trupel in umirajočih, se je dan po tragediji, še vedno vidno pretresen, spominjal v pogovoru za špansko uredništvo EWTN.

Globoko me je ganilo slovo umirajočega moškega od žene: 'Maite, zelo te imam rad. Poskrbi za otroke.' Zadnje besede, ki jih je izrekel, so se me močno dotaknile: 'Bog je dober'.

»Nekateri so med trupli premikali roke«

Najbolj ga je pretresla mrtvaška tišina, ki je vladala na kraju nesreče. »Nobenega kričanja ni bilo. Morda ljudje niti niso imeli moči, da bi spregovorili. Nekateri so med trupli premikali roke,« je pojasnil. Antonia so ob pripovedovanju o tem, čemur je bil priča, vedno znova premagala čustva.

»Globoko me je ganilo slovo umirajočega moškega od žene: 'Maite, zelo te imam rad. Poskrbi za otroke.' Zadnje besede, ki jih je izrekel, so se me močno dotaknile: 'Bog je dober,'« se spominja Antonio.

Kmalu zatem je opazil še enega preživelega, ki je kljub hudim poškodbam mirno prosil za pomoč. García opisuje mladeniča, ki je stal za njim – bil je izjemno zbran – in prosil za rešilca: »Nato sem opazil, da mu manjka roka. Izgubil je roko. Zlomilo me je. Mislim, da sem celo zajokal.«

Po začetnem šoku se je zavedel, kako resen je položaj, in se nemudoma vrnil v svojo lekarno. Zbral je ves medicinski material, kar ga je le lahko, in vključil vso svojo družino: »Vrnil sem se sem, da bi priskrbel zaloge, predvsem sredstva proti bolečinam. Z mano so prišli sin, hči, žena in pomočnik. Praktično smo izpraznili lekarno in se vsi vrnili na kraj nesreče, da smo poskušali pomagati, kjerkoli je bilo mogoče.«

Za Antonia je vera v Kristusa bila in ostaja največja opora.

Vera – edina tolažba sredi tragedije

Antonio je ves dopoldan po svojih najboljših močeh pomagal reševalnim ekipam: priskrbel je zdravila in medicinski material, ko so zaloge začele pohajati. »Najbolj me je pretresel tisti prvi trenutek, ko sem videl ljudi, ki so prosili za pomoč, jaz pa nisem mogel storiti ničesar, saj sem bil tako rekoč sam. Občutil sem neizmerno nemoč,« je še pojasnil mož z globoko osebno vero.

Zanj je vera v Kristusa bila in ostaja največja opora: »Ko verniki doživimo tako hude travme, se vedno zatečemo k istemu. Mislim, da to prinaša veliko tolažbo. To je edini način, da lahko nadaljujemo svojo pot.«