Iz stranskih ulic so se pridruževali novi in novi pritoki, novi in novi ljudje, divji in razpenjeni kot valovi. Vsi so speli v isto smer. Gladina je naraščala, hrup je naraščal, bes je naraščal, a če bi jih vprašal, kam sploh gredo, zakaj hrumijo, zakaj besnijo, bi – naščuvani iz temnih, nepoznanih in neraziskanih globin lastnega toka – ne znali odgovoriti in jeza, ki bi jih ustavil, ki bi zajezil njihovo nerazumno jezo, ni bilo. Tekli so dalje.

Zjutraj jo je zbudil vran, ki se je prhutajoč spustil na okensko polico. Prestrašila se ga je. Nič dobrega ni brala v njegovem temnem pogledu in bilo ji je, kot da je s črnimi perutmi objel njeno dušo in ji v srce zaril svoje črne vranje kremplje. Ni ga mogla pregnati. Ni hotel stran. Letal je z okna do ograje, z ograje na streho, s strehe spet nazaj, in ko se je odpravila po vodo, jo je pričakal pri vodnjaku.

Tedaj se je zgodilo.

»Tvoj sin …«

Kremplji so stisnili še močneje in kljun je z vsako besedo usekal ostro in globoko.

»Prijeli so ga! Za...