Od nekdaj k Mariji na njen največji praznik prispem praviloma v naglici, nekaj minut po začetku obreda in preznojena. Na cerkvico svetega Roka nad Šmarjem pri Jelšah, bodisi po strmi poti med kapelicami bodisi po drugi strani hriba, ki je sicer položnejša, a je pot daljša. V njej posvečeno župnijsko cerkev na Breg ob Savi, ker je z majhnimi otroki bilo nemogoče pravočasno od doma. V župnijsko cerkev v Cerkljah na Gorenjskem, ker je toliko hišnih opravil v veliki družini. Na Uskovnico v kapelo Marije Snežne s kolesom, ker ne zmorem hitrejšega tempa. Spomnim se, da sem morda le enkrat na njen praznik po spletu okoliščin izpustila sveto mašo, a se spomnim tudi neverjetne praznine in topega občutka v srcu zaradi tega.

Spominjam se, da je bil v otroštvu ta praznik povezan predvsem s temeljitim čiščenjem hiše in pripravami na morebitne obiske romarjev, ki so se vsako leto prišli v naš kraj na hrib priporočit njej, ki nosi naše prošnje svojemu Sinu. Nisem razumela te množične »manije«, gneča ...