Zgled kristjana v javnosti

Nabito polna dvorana Galerije Družina na Krekovem trgu v Ljubljani je v sredo, 20. maja, že na prvi pogled dokazovala, da mož, ki je zbral to številno občestvo, uživa izjemen ugled in spoštovanje v zelo širokem in raznolikem krogu ljudi. V središču pozornosti je bil namreč 96-letni Jože Strgar, človek, ki se je v slovenski javni spomin zapisal predvsem kot prvi župan prestolnice demokratizirane in osamosvojene Slovenije, v spomin katoliškega občestva pa se že desetletja zapisuje kot izjemen zgled zavezanosti krščanskodemokratskim vrednotam v politiki in krščanskemu humanizmu v civilni družbi. Na obeh poljih je oral ledino in pustil neizbrisno sled, ki kliče po nadaljevanju. Spomini na sodobnike Povod za srečanje z Jožetom Strgarjem je bil izid še ene njegove knjige s precej nenavadnim naslovom: Neki hudič le mora bit'! (Založništvo Jutro, 2026). Gre za publikacijo, ki je nastajala zadnja tri leta, v njej pa je avtor zbral svoja doživetja skozi čas v povezavi s sodobniki, s katerim je ta čas ne le doživljal, temveč tudi dejavno sooblikoval. Gre za izredno široko paleto ljudi (imensko kazalo prinaša stotine imen), ki sega od uglednih duhovnikov do, če si dovolimo drobno opazko, tistih, ki so po vojni duhovnike obsojali na zločinskih montiranih procesih. Naključje je namreč naneslo, da se je Strgar v nekem življenjskem obdobju dokaj pogosto srečeval s Helijem Modicem, o katerem v knjigi zapiše spoštljive besede, ostaja pa zgodovinsko dejstvo, da gre za človeka, ki je v veliki meri sinonim za povojne juridične umore, za katere bi se moral sam znajti pred sodiščem. Modica namenoma omenjamo iz preprostega razloga: da z njim ponazorimo Strgarjevo dialoško in sodelovalno odprtost do vseh ljudi, če so le pokazali kanček dobre volje za nekaj, kar bi lahko prispevalo k skupnemu dobremu. Sam je dosledno ravnal v tem ključu. Portretna skica Ni naš namen v tem prispevku celovito obnavljati Strgarjeve življenjske poti, ki smo jo v Družini v preteklosti že predstavili. Spomnimo le na nekaj kamenčkov iz tega barvitega mozaika. Rojen je bil v kmečki družini v Jevšah na Krškem polju, med vojno je doživel izgnanstvo v Nemčijo in se tam prvič srečal s poklicem vrtnarja, za katerega se je po vojni najprej izobraževal v tujini, nato na domači Biotehniški fakulteti. Že v drugi polovici 60. let prejšnjega stoletja je po nekajletnem službovanju v Arboretumu Volčji Potok stopil na samostojno podjetniško pot ter kot pisec in urednik strokovne literature in na položajih v strokovnih združenjih prispeval k razvoju hortikulture. Ob vsem tem pa je zavestno sprejel še eno poslanstvo: utiral je pot krščanskim laikom pri pre-vzemanju vedno večje odgovornosti za verno občestvo in družbeno skupnost. To vlogo je uresničeval s svojim delovanjem pri celjski Mohorjevi družbi, društvu Slovenski katoliški izobraženci, Združenju krščanskih poslovnežev Slovenije, civilni iniciativi Prebudimo Slovenijo, vzpostavitvi Socialne akademije in portala Časnik.si, če naštejemo le nekaj civilnodružbenih projektov, v katere je (bil) vpet, ter seveda pri vzpostavitvi in delovanju krščanskodemokratske strankarske politike, preko katere je tudi dosegel ljubljansko županovanje v letih 1990–1994. Kaj je torej temeljni namen tega prispevka, če ne Strgarjeva biografija? Prikaz tega, kako ga vidijo ljudje, s katerimi je sodeloval oziroma še vedno sodeluje. Prav to je bila namreč rdeča nit sredinega srečanja, ki ga je moderiral novinar Radia Ognjišče Jože Bartol, za organizacijo pa sta poskrbeliManica Ferenc, voditeljica Galerije Družina, in Vlasta Doležal Rus, voditeljica pobude Prebudimo Slovenijo. Omenimo nekatera pričevanja. Mož srčne kulture Tone Rode, direktor in glavni urednik Družine, se je Jožetu Strgarju zahvalil za dolgoletno sodelovanje z našo medijsko in založniško hišo. Njeno delovanje je Strgar vedno zvesto spremljal – a ne kot nekakšen oddaljen opazovalec, temveč kot človek, ki je s telefonskimi klici, dopisi in srečanji v živo s kritično naklonjenostjo spodbujal vse dobro, kar nastaja pri Družini. Tudi to je eden od izrazov srčne in globoko krščanske, spodbujajoče kulture, tako značilne za Strgarja. Ta je prišla do izraza tudi pri pobudi Prebudimo Slovenijo, ki jo je vodil v obdobju od ustanovitve leta 2011 do leta 2015, ko jo je pre-vzel Jože Mlakar, danes pa pobudo vodi Vlasta Doležal Rus. In kako ona vidi Strgarjevo življenjsko pot? Kot nenavadno bogato, požrtvovalno za svojo družino, za narodno in krščansko skupnost ter slovensko domovino. K temu je vedno spodbujal ljudi okoli sebe – tudi svojo naslednico na čelu pobude Prebudimo Slovenijo. Najprej jo je, še v nedemokratičnih časih, povabil k delu pri katoliških izobražencih, tesnejše sodelovalne vezi pa so se stkale ravno ob omenjeni civilnodružbeni pobudi, ki raste iz krščanskih korenin in ima svoje začetke prav pred 15 leti; prvi posvet o ustanovitvi pobude je bil namreč 21. maja 2011. V prvem obdobju po uradni ustanovitvi so jo zaznamovala znamenita srečanja na Otočcu (Strgar jih popiše tudi v svoji novi knjigi), pozneje se je delovanje spremenilo v manjša, a še vedno odmevna srečanja v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani, v javne apele ob pomembnih družbenopolitičnih dogajanjih, v medijske nastope članov pobude (Vlasta Doležal Rus je ob tem izrecno poudarila dobro sodelovanje z Družino, kjer je pobuda vedno imela odprta vrata), prirejanje javnih dogodkov (kot je denimo že štirikrat prireditev Ker smo ljudje ob dnevu spomina na žrtve komunizma). Ob tem se je pokazalo, da ima krščanska skupnost velik bazen ljudi, ki imajo in znajo kaj povedati in so pomembni za celotno državno skupnost, čeprav so potisnjeni v medijsko in še kakšno ozadje. Marsikoga je pri tem navdihoval prav Strgarjev zgled – zgled človeka, ki je v vseh okoliščinah ohranjal upanje, ukoreninjeno v trdni veri in usmerjeno v jutrišnji dan. Ta dediščina neomajnega upanja vse v pobudi Prebudimo Slovenijo obvezuje tudi v prihodnosti. »Če ne boš ti, ne bo nihče« Kako pa Strgarja vidi dr. Matija Cencelj (kot tajnik društva Slovenski katoliški izobraženci že dolga leta operativno vodi to druženje, ki ga je na noge postavil prav Jože Strgar)? Tudi s smislom za humor je Strgar skušal v vsaki situaciji, v katero je bil postavljen, celo v razsulu druge svetovne vojne in komunistične diktature po njej, dosledno narediti najboljše, kar se je dalo – in to mu je dejansko uspevalo. Že v komunističnih časih je tako začel delovati javno kot katoliški laik, po demokratizaciji in osamosvojitvi pa je ob ustanavljanju demokratičnih političnih strank jasno videl potrebo po katoliški civilni družbi. V obeh vlogah – politični in civilnodružbeni – je naredil veliko za promocijo Slovenije in tudi slovenskih katoličanov v svetu. Pri svojem javnem delovanju se je Strgar po Cencljevih besedah vedno držal načela kdor ne zbira, raztresa, zato je bil »v kritiki zelo prizanesljiv in razumevajoč do vseh ljudi: svojih somišljenikov, pa tudi tistih, ki so morda imeli popolnoma nasprotno mnenje«. Predvsem pa se je zavedal tega, da za maloštevilne Slovence še posebej velja, kar je nekoč ubesedil pokojni Justin Stanovnik: Če ne boš ti, ne bo nihče – namreč: nečesa naredil. Zato se je sam vedno lotil dela, kjer in ko ga je videl, ter k temu povabil sodelavce. »Mislim, da je on eden tistih Slovencev, naših sodobnikov, ki si jih Slovenci nismo zaslužili, ampak je to, da jim imamo, posebna milost,« je svoje pričevanje ob pritrjevalnem aplavzu zbranih v Galeriji Družina sklenil dr. Cencelj. Življenjske drže Omenimo še nastop predstavnika mlajše generacije. Svoj pogled na Jožeta Strgarja je namreč predstavil tudi Matej Cepin, direktor Socialne akademije, ki je zrasla iz izobraževalnih pobud katoliških izobražencev. Po njegovih besedah nas prav Strgarjev zgled – že po naravoslovno, kar je bilo njegovo strokovno področje –uči, da je za vsako rast, tudi za družbene spremembe, potreben čas. Ali kot pravi angleški izrek: Za vsak uspeh čez noč je potrebnih 20 let trdega dela. Tako so tudi spremembe pred 36 leti, demokratizacija in nato osamosvojitev lahko prišle razmeroma hitro zato, ker je pred tem že dalj časa v družbi vrelo, ker so se odvijali tokovi, ki morda niso bili toliko na očeh javnosti in medijev, so pa slednjič pripeljali do korenitih sprememb. V tej civilnodružbeni vlogi kot eden od stvariteljev tega vrenja na krščanskodemokratski strani je bil prav Jože Strgar s svojim delom, ki je v desetletjih angažiranosti segalo od krščanskih izobražencev in poslovnežev do Panevropskega gibanja in Malteškega viteškega reda. Vse to pa je zmogel zaradi svojih življenjskih drž, med katerimi je Cepin kot ključne omenil: sposobnost poglobljene družbene refleksije; vizionarstvo za civilnodružbene pobude, ki jih brez vzvodov moči začenjaš danes, sadove pa bodo obrodile morda šele 20 let pozneje; pogum, ki ne klecne ob kritikah, klofutah, nerazumevanjih, zaprtih vratih, temveč se iz vsega tega uči za prihodnost; tkanje stikov z ljudmi, s katerimi ustvarjaš močno mrežo povezav doma in s tujino; strateški pristop, ki je hkrati sposoben hitrega odzivanja na konkretne razmere. Te vrednote, ki jih pooseblja Jože Strgar, je po Cepinovih besedah treba v krščanski civilni družbi krepiti tudi v prihodnje. Na srečanju v Galeriji Družina so nastopili še nekdanja predsednica Nove Slovenije Ljudmila Novak, Strgarjev sin in naslednik družinskega podjetja Andrej Strgar, direktor Arboretuma Volčji Potok Matjaž Mastnak in družinska prijateljica odvetnica Mateja Maček.

Zgled kristjana v javnosti

Zgled kristjana v javnosti

Spomini na sodobnike

Kličimo Duha, naj odpre vsa vrata

SV. KRIŽ – 175 let od posvetitve cerkve sv. Križa

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.